Komentar / Svoboda govora in druge prikazni
Da bi vzpostavil hegemonijo v opoziciji, se Janez Janša trudi poenotiti svojo volilno bazo. Kar mu vedno znova najbolj uspeva, če se predstavi kot žrtev. Na primer lažnivih kolumnistov.
Dr. Boris Vezjak
MLADINA, št. 3, 22. 1. 2009
Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist
© Marko Pigac
Pred letom dni, 9. januarja 2008, so trije predsedniki - predsednik države, predsednik vlade in predsednik državnega zbora - pripravili novoletni sprejem za novinarje. Na njem je tedanji premier, Janez Janša, svoje goste pozval, »da v letu 2008 vzpostavijo prostor, v katerem bo mogoče svobodno izražati različna mnenja, kjer bo zmagovala resnica«.
Že tisti dan je ocena za mnoge izzvenela neiskreno ali celo cinično. V nekoliko napetem ozračju je namreč sprejem minil v znamenju protesta novinarjev Mladine, Dnevnika, pa tudi pobudnikov novinarske peticije Blaža Zgage in Mateja Šurca, ki sta s sopodpisniki govorca obtožila političnih pritiskov na medije. Danes, ko preštevamo Janševo serijo devetih vloženih in napovedanih tožb, med njimi proti novinarjem in kolumnistom, se občutek absurda še krepi. Nemogoče se je izogniti vtisu, da nekdo, ki novinarjem želi svobodo izražanja, takoj po izrečenih željah proti njim hladnokrvno vlaga tožbe. Zakaj to počne in na kakšne učinke stavi?
Trije razlogi
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Dr. Boris Vezjak
MLADINA, št. 3, 22. 1. 2009
Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist
© Marko Pigac
Pred letom dni, 9. januarja 2008, so trije predsedniki - predsednik države, predsednik vlade in predsednik državnega zbora - pripravili novoletni sprejem za novinarje. Na njem je tedanji premier, Janez Janša, svoje goste pozval, »da v letu 2008 vzpostavijo prostor, v katerem bo mogoče svobodno izražati različna mnenja, kjer bo zmagovala resnica«.
Že tisti dan je ocena za mnoge izzvenela neiskreno ali celo cinično. V nekoliko napetem ozračju je namreč sprejem minil v znamenju protesta novinarjev Mladine, Dnevnika, pa tudi pobudnikov novinarske peticije Blaža Zgage in Mateja Šurca, ki sta s sopodpisniki govorca obtožila političnih pritiskov na medije. Danes, ko preštevamo Janševo serijo devetih vloženih in napovedanih tožb, med njimi proti novinarjem in kolumnistom, se občutek absurda še krepi. Nemogoče se je izogniti vtisu, da nekdo, ki novinarjem želi svobodo izražanja, takoj po izrečenih željah proti njim hladnokrvno vlaga tožbe. Zakaj to počne in na kakšne učinke stavi?
Trije razlogi
Vera in vednost
Nedolžnost mnenj
133. člen in verbalni delikt
