audio / Dvojna ska obraza trobil

Minuli četrtkov trobilski večer na Metelkovi, točneje v Gala Hali, je napovedoval dvojno tuje gostovanje na tamkajšnjem odru, ki so ga že slišali lanski obiskovalci festivala Njoki v Ajdovščini; za predskupino so predvideli angleške ska punkerje Fandangle, za glavni nastop pa Mr. T-Bonea, italijanskega pevca in pozavnista z njegovo spremljevalno skupino Young Lions, s katero izvaja zgodnjo reggae/ska/rocksteady retrospektivno formo z lastnimi avtorskimi deli. T-Bone ima za sabo skoraj deset let igranja v raznih ska in reggae zasedbah, zadnji dve leti pa igra z Young Lions. Sproduciral je tudi zvok na njihovem skupnem albumu Heroes (2008), ki ga še vedno promovirajo na evropski turneji.
Prvi so nastopili mladci skupine Fandangle, a ker - čeprav sprva napovedani - niso bili natisnjeni na letak za Mr. T-Bonov koncert, sem kar malce pobuljil, ko sem jih zagledal na odru. Malce je k zmedi pripomoglo tudi dejstvo, da so se oboji nastopajoči predstavljali v osemčlanski zasedbi, z isto trobilsko sekcijo saks-trobenta-pozavna, edinole Fandanglov pozavnist je bil nekam premlad, presuh in premalo je pel ... Šalo na stran; zasedba Fandangle je predstavila svojo najstniško preprosto različico ska punk veseljačenja, poskakovanja po odru in nadpovprečne komunikacije (oziroma kar interakcije) s poslušalci mlajših generacij, ki so jih Angleži konkretno potegnili v prvinsko - in mestoma kar banalno - žuranje in prepevanje, pri katerem je zvok ponekod trpel na račun atmo-sferskih učinkov članov zasedbe. Sicer na njihovem zadnjem, lanskem albumu Fly Away zvenijo precej bolj kompaktno in artikulirano, kot jim je to uspelo v živo, pa tudi sam zvok je bolj všečen mlajšim generacijam kot starim pankerjem, ki smo se nad njimi bolj zmrdovali; smo pa dobili polno dozo nadgradnje že ob prvih štirih taktih Mr. T-Bona, ki so napovedovali povsem drugačen (sliši kot: zrel) glasbeni izraz.
Ob prej naštetih žanrih, v katere predalčkajo italijanskega Mr. T-Bona (gospodov, ki slišijo na ime T-Bone, imamo sicer v glasbeni zgodovini kar nekaj), bi bilo treba omeniti vpliv soula, ki je preveval njegov zelo dober nastop, ter odlične aranžmaje, v katerih trobil vsekakor ni preveč, da bi (za)dušila samo glasbo. Deloma je to posledica dejstva, da - tehnično gledano - pozavnist ne more prepevati in igrati kot kitarist ali klaviaturist, ker pač potrebuje nekaj časa, da zajame sapo, preden zatrobi, in ne more gladko preiti iz petja v igranje. Kar pri Mr. T-Bonu pomeni, da je igral manj, kot bi sicer lahko, in se je pošteno razpihal le na nekaj komadih; vendarle je prevagalo petje, s katerim je pač popeljal zasedbo dalje, kot bi jo s povlekom svoje medeninaste cugpozavne.
Zrel zvok zvezd večera je bil pravi kontrast začetnega energetičnega veseljačenja, pri bisu za publiko pa je T-Bone resnično pošteno ogrel ventile na medenini in zaokrožil koncert s konkretnim slušnim prikazom pihalne duše, ki jo tale laški, a resnični rudeboy nosi v sebi.