Intervju / Dr. Božidar Debenjak, filozof

Božidar Debenjak (1935) je v začetku šestdesetih let začel poučevati na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, nazadnje je bil profesor za predmeta socialna filozofija in filozofija zgodovine. Od leta 2001 je zaslužni profesor. Njegova bibliografija obsega več kot 300 naslovov, večinoma v revijah in zbornikih, v knjigah pa: Friedrich Engels - Zgodovina in odtujitev (1970 in 1981); V alternativi: Marksistične študije (1974) in Vstop v marksistično filozofijo (več izdaj). Uredniško in prevajalsko je sodeloval pri izdaji Marxovih del v slovenščini, prevedel Heglovo Fenomenologijo duha in Um v zgodovini. Kot kritični opazovalec svetovnih in domačih družbenih razmerij opozarja, da se bo vzpon novih gospodarstev hitro izpel brez svobodnega posameznika. “Če se to ne bo zgodilo, je celotna zgodba o evropski emancipaciji posameznika, recimo ji zahodnjaška, okcidentalna, nekaj, kar bo šlo žal lahko na smetišče zgodovine,” pravi dr. Debenjak.

Pri analiziranju vzrokov za sedanjo družbeno krizo, ki je zajela ves svet, družboslovci, državniki in politiki posegajo po delih starih mislecev, da bi morda v njih našli primerna zdravila za sedanje bolezni sveta. Lani je tudi v Sloveniji izšel zbornik O spremembi sveta, v njem pa je ekspliciran pomen Marxovih tez o Feuerbachu, še zlasti 11. teza, ki pravi, da so »filozofi svet samo različno razlagali; gre pa za to, da ga spremenimo«. Vsekakor pa je treba svet, ki ga hočemo spremeniti, najprej spoznati, da bi lahko bili kos zahtevnim spremembam.

> Drži. Še posebej zato, ker smo danes v najgloblji krizi v zgodovini človeštva, ki ni le gospodarska, ampak ima, tako kot vsaka večja kriza, širše družbene razsežnosti. In ni se začela pred letom ali dvema s težavami na ameriškem nepremičninskem trgu, ampak segajo njene korenine v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so jo poimenovali z naftno krizo, čeprav je vsebovala vse elemente strukturne krize. Take strukturne krize trajajo približno 25 let, nato je vedno doslej sledilo približno enako dolgo obdobje prosperitete. S sedanjo krizo pa je drugače: ni se končala nekje v devetdesetih letih in prešla v prosperiteto, temveč se nadaljuje in se je zdaj zaostrila v finančno krizo, njena sedanja faza pa je finančni zlom.