Mejaši / Konec lepih sanj

»Niti zrna žita okupatorju,« je poziv, ki ga je te dni slišati na Hrvaškem, le da tokrat ne doni iz grl partizanov, ampak iz grl predsednika vlade Iva Sanaderja in njegovih sodelavcev, in se ne nanaša na nemške zavojevalce, ampak na slovensko blokiranje hrvaških pogajanj z EU. Sanader se na vse kriplje trudi javnosti dokazati, da neustrašno brani nacionalne interese in da ne bo »kupoval vstopa v EU s hrvaškim ozemljem«. Kot da to ni več tisti politik, po zaslugi katerega je leta 2003 - ob precejšnji zaskrbljenosti Evrope - vnovič prišla na oblast Hrvaška demokratična skupnost (HDZ), tedaj že prečiščena stranka sodobne desnice, ki ni več širila sovraštva do Srbov (razen takrat, ko je dal župan Zadra med svetovnim rokometnim prvenstvom z glavnega mestnega trga odstraniti zastave vseh udeležencev drugega kroga, ker je bila med njimi tudi srbska zastava, »to pa je žalilo čustva meščanov«). Tokrat so bile okoliščine seveda bistveno drugačne. Sanader je podedoval ZERC (zaščitno ekološko-ribolovno cono), zgrešeno politično odločitev Račanove koalicije, odločitev, ki je bila plod nepremišljenosti Hrvaške kmečke stranke (HSS) oziroma njenega prepričanja, da bo s tem zakonom končno pridobila tudi glasove na obali. Za ZERC torej ni bil kriv, vsekakor pa je bil kriv, ker mu v štirih letih prvega mandata ni uspelo najti rešitve za omilitev te odločitve za članice EU, čeprav so bila znamenja iz Ljubljane popolnoma jasna - zakon ne sme stopiti v veljavo ali pa bo sledila blokada. Po volitvah 2007, na katerih se je odrezal precej slabše kot na prejšnjih, je moral v koalicijo sprejeti tudi HSS, ki je še naprej nerazumno vztrajala pri ZERP-u, dokler ni postalo jasno, da ta vsebinsko neizvedljivi zakon onemogoča vstop v EU. Končno se je v začetku lanskega leta to vprašanje rešilo in Hrvaška je dobila sporočilo - do konca leta 2009 se bodo pogajanja končala. To je bil eden od odločilnih trenutkov za razumevanje sedanje Sanaderjeve nepopustljivosti: tempo pogajanj se stopnjuje, Francozi so polni obljub, koalicija dobro deluje, turistična bera je obilna in premier začne razmišljati o svoji prihodnosti. Politično je dovolj moder, da mu je jasno, da bo HDZ težko dobila še tretje volitve zapored - SDP je vse močnejša, njen voditelj Zoran Milanović pa bo ob teh volitvah precej zrelejši -, vendar Sanaderja nič ne mika, da bi se z oblasti vrnil v opozicijo. No, ponuja se mu sijajen položaj, predsedniški. Ob koncu leta 2009 bodo spet predsedniške volitve, saj se sedanjemu predsedniku Stjepanu Mesiću izteka drugi mandat. Sanader je priljubljen in misel, da bi se s premierskega stolčka presedel na predsedniškega, se mu zdi zelo mikavna. Pogajanja z EU bi se takrat ravno končala, SDP nima nikogar, ki bi bil tako priljubljen - Milanović mora najprej zmagati na parlamentarnih volitvah -, Sanaderju pa se obeta pet let mirnega mandata.
A potem pride kruto prebujenje iz lepih sanj. Finančna kriza pretresa državo, Sanader in njegovi pomočniki ne vedo, kaj bi, tako da stabilnost države rešuje guverner Narodne banke Željko Rohatinski, sredi Zagreba mafija pobija, kogar se ji zljubi, premier čez noč zamenja ministre, cerkev pritiska nanj, ker hoče zakon, ki bo prepovedal nedeljsko delo, stranka ni zadovoljna, ker je policijo in pravosodje prepustil nestrankarskima človekoma, začne jecljati in je videti negotov. Črni scenarij, kakršnega si ni niti najmanj želel, spomladi pa ga čakajo lokalne volitve, na katerih mora obdržati Split in biti čim boljši v Zagrebu, na Reki, v Osijeku ...
Prav takrat mu Slovenija ponudi sijajno priložnost, da si povrne odločnost in mobilizira nezadovoljne volilce z nacionalistično retoriko, omenjeno na začetku članka. SDP mu seveda ne more nasprotovati, ker ji pred nosom maha s sporazumom Račan-Drnovšek skupaj s floskulo o »prodaji hrvaškega morja Sloveniji«, zato upa, da se bo zadeva ob vključitvi Bruslja in »treh kraljev« zavlekla vsaj do konca lokalnih volitev. Potem bo poletje in takrat bo mogoče malo več miru, da bo lahko poskušal kaj napraviti v zvezi s tem in zadovoljiti evropske partnerje. Iz Bruslja je namreč slišati, da diplomacija govori, da »bomo mediacijo sprejeli, samo malo časa nam dajte«.
Javnost pa vse manj skrbi Piranski zaliv, saj se ukvarja predvsem s tem, da so trgovske verige odpustile vsaka po nekaj sto zaposlenih (na veliko veselje cerkve, ker ne bo več nedeljskega dela), da tudi v številnih drugih panogah govorijo o vse slabših možnostih za delo, da stalno grozijo z rastjo mesečnih obrokov za odplačilo posojil. Res je tudi nekaj vročekrvnežev, vendar vse manj. Ljudje bi radi čim hitreje in s čim manj škode prišli iz krize, radi bi, da bi vse v državi delovalo kot Narodna banka in Rohatinski, da bi država končno vstopila v EU in da bi bilo bolje. In naj se že reši to mejno vprašanje.
Sanader bo v težkem položaju, nanj bo pritiskala EU, prav tako pa tudi domača javnost in enkrat bo moral popustiti. Pa ne le to. Če bo šel na predsedniške volitve, je velika verjetnost, da bo izgubil, ker je SDP medtem našla odličnega kandidata, profesorja na Pravni fakulteti Iva Josipovića.
Tako se je Ivo Sanader uštel in njegove sanje so se razblinile. Mi pa upamo, da bosta Hrvaška in Slovenija hitro rešili to vprašanje in da bomo s Schengenom meje lepo odpravili.