Intervju / Bostromov simulacijski argument
Staš Zgonik
MLADINA, št. 4, 29. 1. 2009
Argument temelji na predvidevanju, da bodo imele civilizacije v prihodnosti dostop do velikanskih računalniških zmogljivosti in izjemne programerske sposobnosti, s katerimi bodo zmožne ustvarjati računalniške simulacije svojih prednikov (»ancestor simulations«, kot jih imenuje Bostrom). Simulacije bi bile tako podrobne, da bi bile simulirane osebe zavedne in bi imele enake izkušnje, kot jih imamo mi. Argument ne predvideva, kdaj naj bi naši potomci dosegli to razvojno stopnjo, vendar to za sam argument tudi ni bistveno.
Sklep simulacijskega argumenta je, da je vsaj ena od navedenih treh izjav zagotovo resnična:
1. Skoraj vse civilizacije na naši stopnji razvoja izumrejo, preden dosežejo tehnološko zrelost.
2. Delež tehnološko zrelih civilizacij, ki bi jih zanimalo ustvarjanje simulacij svojih prednikov, je skoraj ničen.
3. Skoraj zagotovo živimo v računalniški simulaciji.
Argumentacija pa je taka:
Če je prva trditev napačna, to pomeni, da večina civilizacij sčasoma doseže tehnološko zrelost. Če je druga trditev napačna, potem bo precejšen delež civilizacij v prihodnosti upravljal svoje simulacije prednikov. Torej, če prva in druga trditev ne držita, bodo v prihodnosti zagotovo obstajale simulirane osebe, podobne nam. Ker predvidevamo, da bodo imele prihodnje civilizacije dostop do velikanskih računalniških zmogljivosti, to torej pomeni, da bodo sposobne upravljati velikansko število simulacij, od katerih bi vsaka vsebovala simulacije vseh ljudi, ki so kadarkoli živeli. Število simuliranih ljudi bi bilo tako velikokrat večje od števila tistih, ki simulacijo nadzorujejo. Torej, če menimo, da sta prva in druga trditev napačni, moramo sprejeti dejstvo, da obstaja veliko večja verjetnost, da smo eden od simuliranih ljudi in ne eden od simulatorjev.
Bostrom poudarja, da simulacijski argument ne trdi, da živimo v simulirani realnosti. Sklep argumenta pravi le, da je resnična vsaj ena od treh izjav. Ne prejudicira, katera. »V resnici nimamo veliko specifičnih informacij, ki bi nakazovale, katera od treh izjav je resnična. Zaradi tega je verjetno najbolj smiselno, da vsem pripišemo približno enako stopnjo verjetnosti,« pravi.
Staš Zgonik
MLADINA, št. 4, 29. 1. 2009
Argument temelji na predvidevanju, da bodo imele civilizacije v prihodnosti dostop do velikanskih računalniških zmogljivosti in izjemne programerske sposobnosti, s katerimi bodo zmožne ustvarjati računalniške simulacije svojih prednikov (»ancestor simulations«, kot jih imenuje Bostrom). Simulacije bi bile tako podrobne, da bi bile simulirane osebe zavedne in bi imele enake izkušnje, kot jih imamo mi. Argument ne predvideva, kdaj naj bi naši potomci dosegli to razvojno stopnjo, vendar to za sam argument tudi ni bistveno.
Sklep simulacijskega argumenta je, da je vsaj ena od navedenih treh izjav zagotovo resnična:
1. Skoraj vse civilizacije na naši stopnji razvoja izumrejo, preden dosežejo tehnološko zrelost.
2. Delež tehnološko zrelih civilizacij, ki bi jih zanimalo ustvarjanje simulacij svojih prednikov, je skoraj ničen.
3. Skoraj zagotovo živimo v računalniški simulaciji.
Argumentacija pa je taka:
Če je prva trditev napačna, to pomeni, da večina civilizacij sčasoma doseže tehnološko zrelost. Če je druga trditev napačna, potem bo precejšen delež civilizacij v prihodnosti upravljal svoje simulacije prednikov. Torej, če prva in druga trditev ne držita, bodo v prihodnosti zagotovo obstajale simulirane osebe, podobne nam. Ker predvidevamo, da bodo imele prihodnje civilizacije dostop do velikanskih računalniških zmogljivosti, to torej pomeni, da bodo sposobne upravljati velikansko število simulacij, od katerih bi vsaka vsebovala simulacije vseh ljudi, ki so kadarkoli živeli. Število simuliranih ljudi bi bilo tako velikokrat večje od števila tistih, ki simulacijo nadzorujejo. Torej, če menimo, da sta prva in druga trditev napačni, moramo sprejeti dejstvo, da obstaja veliko večja verjetnost, da smo eden od simuliranih ljudi in ne eden od simulatorjev.
Bostrom poudarja, da simulacijski argument ne trdi, da živimo v simulirani realnosti. Sklep argumenta pravi le, da je resnična vsaj ena od treh izjav. Ne prejudicira, katera. »V resnici nimamo veliko specifičnih informacij, ki bi nakazovale, katera od treh izjav je resnična. Zaradi tega je verjetno najbolj smiselno, da vsem pripišemo približno enako stopnjo verjetnosti,« pravi.