Politika / Iluzija o partnerstvu
Ni prvič, da je Pahor postal ujetnik Janeza Janše, težava je le v tem, da tokrat vlado vodi Pahor, ne njegov opozicijski kolega
Novo partnerstvo med Borutom Pahorjem in Janezom Janšo je trajalo manj kot 24 ur.
© Borut Krajnc
»Včeraj sem dobil od njega pismo z zelo vljudno vsebino,« je pred dobrim letom govoril tedanji premier Janez Janša. »Še zdaj imam lepljive prste od tega.« Padli premier je imel v mislih pisanje Boruta Pahorja o tem, kako naj opozicija in vladna stran sodelujeta med predsedovanjem EU. Minilo je leto in še kakšen dan, vlogi sta se zamenjali. Janša je postal vodja opozicije, Pahor pa premier, ki znova išče partnerje. A obstaja pomembna razlika. Nekoč se je opozicijski prvak prilizoval predsedniku vlade, danes pa se predsednik vlade prilizuje opozicijskemu prvaku. Vsaj takšen je vtis. In Pahor tudi zaradi svojega odnosa v zahvalo za novo partnerstvo, ki ga je z Janšo klepal mesec dni, ni dobil pisma z lepljivo vsebino, pač pa lekcijo o tem, da partnerja na drugi strani postelje ne vodijo vedno enaki cilji kot tistega, ki si želi konsenza.
»Prišel sem do spoznanja, da se ni mogoče vedno zanesti na dogovore in na dane besede,« je dan po tem, ko je SDS v parlamentu uspelo blokirati glasovanje o vstopu Albanije in Hrvaške v Nato, dejal Pahor. »Ta vlada se bo odslej zanesla predvsem nase.« Premier ima prav, ko pravi, da mora vlada delati po svojih močeh, a nenavadno je, da je Pahor, ki ni politični novinec, šele sedaj spoznal, da v politični areni dane besede in obljube ne veljajo veliko.
»Njegovo razočaranje je bilo res veliko,« je o premierovem spoznanju o nezanesljivosti partnerjev pripomnil Pahorjev politični sopotnik. »Bil je nejevoljen, da se je kaj takšnega sploh zgodilo, tega ni niti najmanj pričakoval, a kljub vsemu se še vedno zaveda, v kako resni situaciji je Slovenija, zaveda se, da mora iskati za pomembne odločitve v gospodarstvu čim širši krog zaveznikov. In da si ne more privoščiti totalne politične vojne.« Pa se bo Pahor zaradi izsiljevanja SDS odpovedal ideji partnerstva, političnega konsenza, iskanja skupnih točk? »Edini problem je, da so bila ta pričakovanja pri njem vseskozi preoptimistična. Borut še vedno pričakuje, da bo oblika dogovarjanja prinesla dobre rešitve. Ampak če pogledate realno, kaj pa naj drugega naredi, ali naj se javno odpove politiki konsenza, ki jo je vseskozi zagovarjal?!« Zato Pahor še vedno vztraja, išče, poskuša rekonstruirati izgubljeno zaupanje.
“Ne bo nobenega partnerstva”
