»A ste ta vikend kaj koitirali?«

Kako je nastal največji TV-intervju vseh časov, kako so ga ekranizirali in zakaj so h'woodske fikcije bolj verjetne od resnice

Ekranizacija zgodovinskega intervjuja Davida Frosta z Richardom Nixonom

Ekranizacija zgodovinskega intervjuja Davida Frosta z Richardom Nixonom

Devetega avgusta 1974 je odstopil ameriški predsednik Richard Nixon. Zaradi zlorabe oblasti in zarotniškega obstruiranja pravice - potemtakem zaradi blokiranja preiskave o aferi Watergate in kupovanja molka tistih, ki so bili v Watergate vpleteni - mu je grozil impičment. Ni si ga mogel privoščiti. Impičment bi namreč gotovo uspel, kar pomeni, da bi ga odpoklicali in da bi posledično proti njemu vložili obtožnico, tako da bi lahko končal celo v arestu. Ker ni hotel v arest, je raje sam odstopil, pred tem pa si je pri Geraldu Fordu, svojem nasledniku, izposloval pomilostitev - in res, Ford ga je takoj po odstopu odrešil kakršnegakoli kazenskega pregona. Američani so bili veseli, da so se ga znebili, še več - najraje bi pozabili, da so ga sploh kdaj poznali in izvolili. Toda v resnici ga niso mogli pozabiti. Ali bolje rečeno, niso ga mogli prepustiti pozabi. Iz preprostega razloga: Nixon je odšel, toda brez razrešitve. Pravici je ušel. Američani niso dobili zadoščenja - niti happy enda. Nixon jih je s svojim nenadnim, sunkovitim odhodom prikrajšal za katarzo. Sojenje Richardu Nixonu bi jim dalo vse to. Toda leta 1974 niso niti slutili, da bo sojenje Richardu Nixonu tri leta kasneje uprizoril popolni tujec, britanski TV showman-žurnalist David Frost.
Frost je začel o velikem intervjuju z Nixonom fantazirati takoj po njegovem odstopu. Toda: kako dobiti Nixonovo privolitev? Še toliko bolj, ker problem ni bil le Nixon, ampak tudi sam Frost, ki je bil outsider, bazično free-lancer, in ker je bila konkurenca zelo huda - za veliki TV-intervju z Nixonom so se tedaj greble vse največje ameriške TV-mreže. Mreža NBC je ponujala največ: 300.000 dolarjev. Kmalu zatem je svojo ponudbo dvignila na 400.000. No, Swifty Lazar, Nixonov agent, ki bi predstavljal Hitlerja, če bi lahko s tem kaj zaslužil, je hotel 750.000 dolarjev. Frost je ponudil 500.000 dolarjev - za štiriurni intervju. Ob tem pa je navrgel še nekaj pogojev. Prvič, sam ima absolutno kreativno kontrolo - Nixon nima nobenega vpliva na končno montažo teh intervjujev (nobenih vprašanj vnaprej). Drugič, ena izmed štirih ur bo obvezno posvečena aferi Watergate. Tretjič, popolna ekskluzivnost - Nixon ne sme dati pred tem nobenega drugega intervjuja. Četrtič, intervjuja ne bodo posneli v enem dnevu, ampak bo moral biti Nixon na voljo več dni. In petič, avtobiografija, ki jo je tedaj pisal Nixon in ki naj bi jo izdala založba Warner, lahko izide šele tri mesece po predvajanju intervjuja. Tako kot je bilo neverjetno, da je Frost postavljal pogoje gigantu, kakršen je bil Nixon, je bilo neverjetno, da je Nixon privolil v vse pogoje - le malce več denarja je hotel. 600.000 dolarjev. Plus 20 % od profita, ki ga bo vrgel intervju.
Ko so v San Clementeju (Kalifornija) podpisovali pogodbo, je Nixon - v enem izmed svojih tipičnih izbruhov zunajzemeljske, kubistične resnobnosti - dahnil: »Ne bi hotel biti ruski voditelj - nikoli ne vedo, kdaj jim prisluškujejo.« Cela Amerika je tedaj »prisluškovala« njegovim tajnim, zaupnim pogovorom v Beli hiši - Nixonovi magnetofonski trakovi, posneti v Ovalni pisarni po izbruhu afere Watergate, so bili tedaj ultimativni resničnostni šov. Nixon, ki je pred volitvami prisluškoval demokratski stranki (odkritje prisluškovalnih naprav je sprožilo afero Watergate), je še dodal: »Iz komunističnih dežel je prišlo zelo malo dobre umetnosti. Solženicin ni niti približno tako impresiven kot Tolstoj.« Potem je pograbil ček za avans (200.000 dolarjev), ki ga je napisal Frost, toda Swifty Lazar mu ga je takoj vzel. »Ampak name je napisan,« je javkal groteskno nemočni Nixon. Ne da je to kaj spremenilo - ves denar, ki ga je zaslužil z intervjujem, so pač pobrali odvetniki, ki so ga reševali v času afere Watergate. Nixon, ki ni imel več pravice do besede, je izgledal kot Solženicin, ki bi najraje emigriral, kot ruski voditelj, ki mu vsi prisluškujejo, kot stalinist, ki se je obrabil in ki mu zdaj, pred eksekucijo, preostane le še formalnost - javno priznanje.
Nixonovi ljudje so Frostu rekli, veste, Nixon je imel v šestdesetih odstotkih prav in morda se je v tridesetih odstotkih res motil, toda motil se je, ne da bi vedel, da se moti. Ko se je de facto motil, je mislil in verjel, da ima prav. Frost si je rekel: »Pomeni, da je Nixon v desetih odstotkih delal narobe in obenem vedel, da dela narobe!« Vedel je, kaj mora narediti: iz Nixona mora potegniti tistih magičnih 10 %. Toda priznanje - Nixonov mea culpa - ni padlo z neba. Pakiranje tega največjega TV-intervjuja vseh časov je namreč trajalo skoraj tri leta. Frost je moral najprej najti financerje in TV-postaje, tako ameriške kot tuje (BBC v Britaniji, RAI v Italiji, TF1 v Franciji, National 9 v Avstraliji itd.), ki so zakupile pravice za intervju, kajti budžet intervjuja je znašal 2 milijona dolarjev. Dalje, najti je moral oglaševalce, ki naj bi zapolnili 12-minutni oglaševalski blok v vsakem izmed štirih 90-minutnih intervjujev, kar je bil hud problem: polovica oglaševalcev ni hotela imeti nič z Nixonom, druga polovica pa je delala vse, da bi ljudje pozabili, da je z njim nekoč nekaj imela. In končno, moral je najti top producenta, ki bi poskrbel za vso potrebno logistiko in ki bi bil sposoben Nixonovo ekipo diplomatsko držati nazaj, obenem pa zbrati ekipo, reporterski dream team, ki bi raziskal ves Nixonov mrak, prečekiral vse arhivske posnetke in potem pripravil udarne materiale za vse segmente in vse topike intervjuja (alias briefing books).

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.