Film / Sneg

za

Mesto žensk.

»Bog vse vidi,« pravi Dedo (Emir Hadžihafizbegović), edini moški v zakotni bosanski vasici Slavno - vse ostale moške, vključno s fanti, so pobili Srbi. Bog morda res vse vidi, toda nič ne more - ali pa je tedaj, v času pokola, ravno pogledal stran. Od pokola je minilo že nekaj let, toda Slavno še vedno lebdi v tisti večni minuti po pokolu. In tudi ženske - matere, žene, hčerke pobitih muslimanov - še vedno lebdijo, upajoč, da so njihovi moški - vsaj nekateri - čudežno preživeli in da se bodo vrnili, magari še ne danes, ampak nekoč. Tisti trenutek po pokolu, v katerega so ujete (in ki jih je združil v ta polsvet, okej, v ta podsvet), je njihovo edino upanje. Nekatere so distancirane, druge vezejo, tretje pa asistirajo Almi (Zana Marjanović), ki skuša slivovo marmelado preleviti v njihovo malo podjetje, v njihovo malo prihodnost, ki pa je tako negotova kot tovornjakar, ki obljublja eksport njihove robe v Nemčijo, kot srbska podjetnika, ki hočeta odkupiti njihovo zemljo, in kot sneg, ki prihaja in ki jih bo odrezal od časa ter jih prepustil pozabi in tistemu brezizhodnemu postgenocidnemu trenutku. Po malem so videti kot komunistke, ki tuhtajo: naj gremo na trg ali ne? Sneg, hit lanskega Cannesa (Grand prix), je film o ženskah, ki so preživele več, kot bi lahko od njih zahteval katerikoli trg.