Knjige / Igor Antič (ur.): Znameniti govori
Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2009, 27.95 €
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 12, 31. 3. 2009
+ + + +
Knjigi Znameniti govori, za katero je bil, iskreno rečeno, res že skrajni čas, je priložen listek, na katerem piše: »Pri urejanju prenosa avtorskih pravic nam morda ni uspelo najti vseh upravičencev. Če ste eden takih, vas prosimo, da se oglasite pri založbi.« Malo verjetno je, da se bodo na založbi oglasili Mojzes, Buda, Periklej, Sokrat, Hanibal, Jezus, Mohamed, Ivana Orleanska, Primož Trubar, William Shakespeare, Napoleon in Friedrich Nietzsche (ali pa drugi Brižinski spomenik, heh), toda velika verjetnost je, da se bo na založbi oglasil Janez Janša: Hej, kje je moj nagrajeni govor o Sloveniji kot svetilniku? Saj veste: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« Ni ga. Očitno ni bil dovolj znamenit. V tolažbo mu je lahko le, da tudi znameniti Blairov govor, ki ga je »inspiriral«, ni bil dovolj znamenit. In ne, tudi noben Pahorjev govor ni bil dovolj znamenit. Za razliko od Milana Kučana (»Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.«), Janeza Drnovška (»Slej ko prej vsak potrebuje drugega človeka, potrebuje solidarnost, pomoč, potrebuje neko povezanost z drugimi.«) in Franceta Bučarja (»Ne dopustimo, da se ta pošast zopet priplazi k nam, naj bo kakršne koli politične barve, čeprav že vohlja za vogalom. Sicer nam tudi svoboda, ki smo si jo priborili, ne bi nič koristila. To smo dolžni tudi borcem dražgoške bitke.«), ki so imeli dovolj znamenite govore, okej, vsaj toliko kot Janez Svetokriški, Janez Bleiweis, Fran Levstik, Ivan Tavčar, Anton Korošec, Ivan Hribar, Ivan Cankar in kakopak Oton Župančič, jasno, ob rakvi Ivana Cankarja: »Tako čilega in neustrašnega borca še ni rodila slovenska mati.« Če odštejemo Josipa Broza Tita, ki ga je prav tako rodila slovenska mati, toda 13. decembra 1918, ko so pokopali Cankarja, je bil še vajenec. In ko smo že ravno pri Titu: svoj govor na 1. konferenci voditeljev držav in vlad neuvrščenih držav bi verjetno z veseljem zamenjal s svojim govorom v Splitu. Saj veste: »Nobena od naših republik ne bi bila sama zase nič, da nismo vsi skupaj!«
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 12, 31. 3. 2009
+ + + +
Knjigi Znameniti govori, za katero je bil, iskreno rečeno, res že skrajni čas, je priložen listek, na katerem piše: »Pri urejanju prenosa avtorskih pravic nam morda ni uspelo najti vseh upravičencev. Če ste eden takih, vas prosimo, da se oglasite pri založbi.« Malo verjetno je, da se bodo na založbi oglasili Mojzes, Buda, Periklej, Sokrat, Hanibal, Jezus, Mohamed, Ivana Orleanska, Primož Trubar, William Shakespeare, Napoleon in Friedrich Nietzsche (ali pa drugi Brižinski spomenik, heh), toda velika verjetnost je, da se bo na založbi oglasil Janez Janša: Hej, kje je moj nagrajeni govor o Sloveniji kot svetilniku? Saj veste: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« Ni ga. Očitno ni bil dovolj znamenit. V tolažbo mu je lahko le, da tudi znameniti Blairov govor, ki ga je »inspiriral«, ni bil dovolj znamenit. In ne, tudi noben Pahorjev govor ni bil dovolj znamenit. Za razliko od Milana Kučana (»Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.«), Janeza Drnovška (»Slej ko prej vsak potrebuje drugega človeka, potrebuje solidarnost, pomoč, potrebuje neko povezanost z drugimi.«) in Franceta Bučarja (»Ne dopustimo, da se ta pošast zopet priplazi k nam, naj bo kakršne koli politične barve, čeprav že vohlja za vogalom. Sicer nam tudi svoboda, ki smo si jo priborili, ne bi nič koristila. To smo dolžni tudi borcem dražgoške bitke.«), ki so imeli dovolj znamenite govore, okej, vsaj toliko kot Janez Svetokriški, Janez Bleiweis, Fran Levstik, Ivan Tavčar, Anton Korošec, Ivan Hribar, Ivan Cankar in kakopak Oton Župančič, jasno, ob rakvi Ivana Cankarja: »Tako čilega in neustrašnega borca še ni rodila slovenska mati.« Če odštejemo Josipa Broza Tita, ki ga je prav tako rodila slovenska mati, toda 13. decembra 1918, ko so pokopali Cankarja, je bil še vajenec. In ko smo že ravno pri Titu: svoj govor na 1. konferenci voditeljev držav in vlad neuvrščenih držav bi verjetno z veseljem zamenjal s svojim govorom v Splitu. Saj veste: »Nobena od naših republik ne bi bila sama zase nič, da nismo vsi skupaj!«