Zeleni park? Pozabite!

Še avgusta lani se je zdelo, da bo prenova in dograditev ljubljanskega bežigrajskega stadiona zasenčila vse ključne prvine Plečnikove dediščine. Pol leta in 170 tisoč evrov pozneje je stvar drugačna. Na vabljenem mednarodnem natečaju je bila izbrana rešitev priznanega hamburškega biroja GMP, ki dosledno spoštuje Plečnikovo dediščino in je za svetlobna leta boljša od zmazka južnoafriškega biroja, ki ga je pred meseci ponujal glavni investitor prenove, podjetnik Joc Pečečnik. Od nemških arhitektov manj tudi ni bilo pričakovati. Spoštljiv odnos do kulturne dediščine so pokazali že s prenovo berlinskega olimpijskega stadiona. Pa tudi sicer ima biro Von Gerkan, Marg und Partner bogate izkušnje z načrtovanjem stadionov in infrastrukturnih objektov, saj je projektiral dva nogometna stadiona v Južnoafriški republiki, železniško postajo v Berlinu in več letališč po Nemčiji. Hvalevredno je, da so arhitekti biroja GMP še pred izdelavo projekta obiskali Ljubljano in se podrobneje seznanili s Plečnikovo dediščino.
Dr. Damjan Prelovšek, nekdanji direktor direktorata za kulturno dediščino in eden največjih poznavalcev Plečnikove dediščine, ki je že od začetka kritičen do prenove stadiona, pravi, da je žirija izbrala najboljše od tega, kar je imela na voljo. To pa ne pomeni, da se mu zdi rešitev idealna. »To ne bo več Plečnik. Dobili bomo nekaj čisto drugega. Pečečnik je dokazal, da je pri nas z denarjem mogoče doseči vse!« Pečečnik je zoper Prelovška vložil odškodninsko tožbo, ker naj bi bila oškodovana njegova čast in dobro ime. Prelovšek naj bi ga namreč v članku Plečnikov stadion ne more biti plen kapitala, objavljenem lani, prikazal kot surovega kapitalista, ki mu ni mar za kulturno dediščino. Pečečnik tožbe ne namerava umakniti kljub Prelovškovemu pisnemu dokazu, da je ravnal v imenu ministrstva za kulturo in da je branil javno korist. Žal Prelovška javno ne podpre skoraj nihče, čeprav je posredno prav njegova zasluga, da je do zadnjega natečaja sploh prišlo.

Stadion z umetno travo

Zanimiva je primerjava stroškov med berlinskim in bežigrajskim stadionom. Prenova berlinskega stadiona s 76 tisoč sedeži (!) je stala dobrih 240 milijonov evrov, prenova bežigrajskega stadiona z 12 do 15 tisoč sedeži pa naj bi po Pečečnikovi oceni stala okoli dvesto milijonov evrov. Najdražji del prenove berlinskega stadiona je bila streha, saj so za njo porabili kar 26 milijonov evrov ali enajst odstotkov celotnega proračuna. Arhitekti so večino dodatnih prostorov pri berlinskem stadionu spravili pod zemljo, da bi tako v čim manjši meri posegli v spomeniško zaščiten objekt. Pri bežigrajskem stadionu so tudi zaradi podtalnice načrt zastavili drugače. Pod zemljo bosta samo garaža za okoli 2300 avtomobilov in tehnični prostor za organizacijo različnih prireditev. Strokovna študija je dovoljevala poglobitev do 22 metrov, vendar so arhitekti s premišljeno prometno ureditvijo s tremi krožnimi klančinami prihranili eno kletno etažo, tako da bo izkop segal samo do globine 19 metrov. Ves športni, gostinski in zabavni program bo nad zemljo. Zmagovalna rešitev predvideva, da bodo zgodovinske elemente stadiona prenovili in ohranili takšne, kot jih je zasnoval Plečnik. Obelisk, obzidje in glorieta bodo ostali kot kulturna dediščina, stadion pa bo ohranil obliko podkve. Tribune bodo nadkrite z VIP-ložami in delno prosojno streho. Novi objekti, in sicer večnadstropna stavba s hotelom, športno kliniko, plesno šolo, trgovinami in večnamensko športno dvorano s 1400 sedeži na levi ter niz stolpičev s stanovanjskimi in poslovnimi prostori na desni strani (gledano z Dunajske), bodo fizično in programsko ločeni od obstoječih. Vogalni stolpič hotela in športne klinike z ločenim vhodom je sicer dobro rešen, vendar njegova gmota po mnenju žirije deluje okorno, zato so projektantom predlagali, naj razmislijo o vitkejši in bolj proporcionalni obliki. Prispevek k interpretaciji izvirne Plečnikove zasnove je rešitev severozahodnega trikotnika z glavnim vhodom na stadion, od koder vodi stopnišče v športno dvorano pod dvignjeno ploščadjo v obliki klančine. Prosti obod zagotavlja nadzorovan in tekoč dostop do tribun in izhode v sili. Zaradi premalo sončne svetlobe naj bi nogometno igrišče pokrili z umetno travo, čemur naj bi bila mednarodna nogometna zveza naklonjena. Zmagovalni biro je bil nagrajen s 50 tisoč evri, preostali udeleženci natečaja pa so dobili vsak po 20 tisoč evrov odškodnine. Gre za precej visoke zneske, še posebej v primerjavi s tem, kar slovenski arhitekti običajno dobijo na domačih arhitekturnih natečajih. »Gre za cene, ki veljajo v tujini. Brez tega k natečaju ne bi bilo mogoče pritegniti tujih arhitekturnih birojev,« pojasnjuje eden od članov žirije. Stroške je kril Pečečnik kot naročnik natečaja.
Po mnenju Petra Rondaija, člana koordinacijskega odbora stanovalcev Fondovih blokov, je arhitekturna rešitev sicer dobra, saj je v svojem izrazu zadržana, tako da ne prevpije Plečnika, moti ga le gostota pozidave med stadionom in Fondovimi bloki. Po zdaj veljavnem prostorskem načrtu na tem območju stanovanjska in poslovna gradnja nista dovoljeni, saj je območje označeno kot zelenica. Zmagovalni projekt tega ne upošteva, saj prav tu predvideva gradnjo niza blokov s stanovanji in poslovnimi prostori za mirnejše dejavnosti, kot so na primer odvetniške pisarne. Čeprav je res, da bi manjši večstanovanjski objekti pomenili zvočno pregrado med stadionom in Fondovimi bloki, je po drugi strani škoda, da se bo zelenica pozidala, namesto da bi jo uredili v mestni park. Za zazidavo nad tem območju seveda niso krivi arhitekti, pač pa natečajna navodila oziroma urbanistične smernice, ki jih je pripravil ljubljanski podžupan in mestni arhitekt prof. Janez Koželj, sicer tudi predsednik natečajne žirije. Pečečnikov interes je, da pridobi čim več kvadratnih metrov, ki jih bo lahko tržil, in si tako pridobil tudi sredstva, potrebna za vzdrževanje stadiona. Njegova želja je brez dvoma legitimna. Gre le za vprašanje, ali ni mestna uprava popustila preveč. Kakšna bo cena stanovanj in poslovnih prostorov v blokih, ni mogoče napovedati, znano pa je, da bo v njih prostore dobil tudi Olimpijski komite Slovenije, ki je skupaj z MOL in Pečečnikovim zasebnim podjetjem solastnik družbe Bežigrajski športni park, v katerega lasti je stadion. Lastniški deleži so trenutno razdeljeni tako, da ima Pečečnikovo zasebno podjetje v lasti 59 odstotkov družbe, MOL ima 28 odstotkov, OKS pa 13 odstotkov.

Pečečnik vztraja z grožnjo

Stadion bo namenjen nogometnemu klubu Interblock v lasti Pečečnika. S prenovo in dozidavo stadiona namerava začeti konec leta, ko naj bi pridobil tudi vsa potrebna dovoljenja. Arhitekturni natečaj je namreč šele začetek poti, kljub nekaterim medijskim zapisom, da je bila z njim prižgana zelena luč za začetek gradbenih del. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije je ugotovil, da izbrana urbanistična in arhitekturna rešitev ustreza kulturnovarstvenim pogojem, ki jih je izdal zavod. Toda v nadaljevanju mora zavod pripraviti še konservatorsko-restavratorski načrt. Poleg tega mora ljubljanski mestni svet potrditi nov prostorski načrt za območje stadiona, ki ga na oddelku za prostor šele pripravljajo. Nato pa mora investitor pridobiti še gradbeno dovoljenje. Pridobivanje papirjev se bo končalo šele z dovoljenjem Mednarodne nogometne zveze FIFA za igranje mednarodnih tekem. Pečečnik še naprej vztraja z grožnjo, da bo od projekta odstopil, če do 1. avgusta ne bo pridobil gradbenega dovoljenja. »Zavedam se, da bo upravni postopek trajal do 15. oktobra, vendar bomo do 1. avgusta zanesljivo vedeli, ali se bo projekt lahko izpeljal ali ne. Če se ne bo, ostajam pri prvotni napovedi,« je izjavil ob otvoritvi razstave natečajnih projektov. Komu je ta grožnja namenjena, ni povsem jasno.
Čeprav drži, da je natečaj edina kvalificirana alternativa strokovnim dilemam, kot je ob otvoritvi razstave dejal Koželj, to še ne pomeni, da lahko nadomesti širšo javno razpravo o ključnem vprašanju: ali Ljubljana res potrebuje dva velika nogometna stadiona in ali ne bi bilo pametneje, da bi Plečnikov stadion namenili rekreaciji meščanov? Ne gre pozabiti, da ima Slovenija dva velika stadiona že zgrajena. Prvi je v Celju in lahko sprejme 13.600 obiskovalcev, drugi pa v Mariboru in lahko sprejme 13.000 obiskovalcev. Ker se je Jankoviću štiriletni županski mandat prevesil v drugo polovico, želi pred javnostjo pokazati čim več konkretnih rezultatov svojega dela. Tako medijem zagotavlja, da bo celoten kompleks Športnega parka Stožice, torej stadiona s 16 tisoč sedeži in večnamenske športne dvorane z 12 tisoč sedeži, zgrajen do konca junija 2010, čeprav srbsko podjetje Delta kot glavni investitor trgovsko-poslovnega objekta, ki bo lociran med stadionom in športno dvorano, že zamuja s plačilom prvega dela kupnine. Hkrati šteje dneve, ko bosta s Pečečnikom brcnila nogometno žogo po bežigrajskem stadionu. Z vprašanjem, kje bo nabral skoraj 30 tisoč Slovencev, da bodo napolnili oba stadiona, se Janković vsaj za zdaj ne ukvarja.