Bojo prišle zdravnice in jih bo prizadelo!

Dvorana 4 ljubljanskega Koloseja je skoraj polna. Med publiko prevladujejo parčki, skoraj vsi navzoči so mlajši od petintrideset let. Da se bo zdaj zdaj začelo zares, namigne preklop zvočne podlage: venček zimzelene feelgood slovenske popevke (»Ljubi, ljubi, ljubi vse ljudi, slej ko prej boš ljubljen tudi ti!!!«) preseka orientalsko prepredanje strun in evokativno kvazisamurajsko javkanje. Čas je za predstavo Banzaaaj!, venček nastopov petih paradnih komikov našega elitnega tovrstnega konglomerata Komikaze.
Zbrana publika je videti dobronamerna. Podnaslov turneje Banzaaaj!, ki je v zadnjih mesecih uspešno obredla državo, je TURNEJA SMEHA IN ZABAVE - in parter, ki je za karto na dan predstave plačal 9 evrov, se je prišel za svoj denar nasmejat. Punca, ki se usede predme, se mi recimo zdi prav ganljiv primer prave osebe na pravem mestu, saj se najprej dobesedno deset minut krohota, ker se je spotaknila in stresla kokice po sosedi.

Ledolomilec

Nehvaležno nalogo ledolomilca dobi Perica Jerković, kar po mojem ni naključje, saj svojo nehvaležno nalogo tudi odlično opravi. Perica, ki ga je brezosebni in najbrž nasneti špiker predstavil kot ''ljubitelja slane hrane in neslanih šal'', je na odru lik gruvi Bosanca, s kakršnim se je slovenska publika vedno imenitno razumela.
Začne sicer s par izrazito povprečnjakarskimi šalami (''Ljubljana je edino mesto na svetu, kjer ljudje zvečer hodijo v Cvetličarno''), a kmalu inspirirano govori o resnično bizarnih šihtih, ki jih imajo ljudje: recimo manualna animacija gromozanske lutke na odru med koncertom Guns''n''Roses ali pa ''ostrenje sabelj za božično odpiranje šampanjca''. Nalepko za slednjo storitev je ondan videl na avtu pred sabo v mestnem prometu - in ravno ko začne to resnično bizarno idejo molsti, kot je treba, se mu zgodi tako imenovani heckler.
»Ej, zakuga se ti folk smeji, preden sploh puveš šalo do konca?« na ves glas zahrope neki stvor nekje iz sredine parterja, kar izpade še toliko bolj bedno zato, ker preprosto ni res. Heckling, torej nadlegovanje govorca iz publike, je v Ameriki precej reden pojav. Pri nas je, tako kasneje v zakulisju pove Perica, na srečo precej redkejše. Se pa zgodi. »Največ je tega po raznih manjših krajih v neprimernih prostorih brez vstopnine,« razloži. »Recimo v raznih pajzlih, kjer nastopaš tako rekoč v dnevni sobi lokalnih pijandur. Problem je v tem, da so ti ljudje večinoma res pijani in da je čisto vse-eno, kako dobro jih zabiješ, saj bodo preprosto hropli naprej. Kak komik ti bo rekel, da je lahko to tudi priložnost, ampak za moje pojme je to skoraj vedno predvsem negativen vpliv na sam nastop. Moliš lahko samo, da pijandura ob sebi nima treh/štirih prijateljev, ki bodo ob njegovih forah odobravajoče krakali, ne glede na to, kako bedne so.«
Kakorkoli, v tej konkretni situaciji se Perica na odru samo prijazno nasmehne in kot iz topa odgovori, da se smejejo zato, ker so že bili na kakšnem drugem njegovem nastopu in poznajo material. Kasneje mi je povedal, da mu je incident resno »prekinil flow« in ga »odpeljal stran od tam, kjer bi moral biti«, a povprečen gledalec tega ni mogel opaziti.
»... in če že govorimo o babilonski književnosti,« zastavi tam pred mikrofonom, čeprav nismo seveda niti približno govorili o čemerkoli, kar bi lahko dišalo po babilonski književnosti. »Gilgameš je, ko je postal vladar, postal tudi čefur.«
To je seveda le odskočna deska za tezo: »Evo, teza! Poslušajte! Čefur - to je beseda, ki je evolvirala in ne pomeni več priseljenec z juga,« pri tem Perica sugestivno poblenda nase, »ampak pomeni nekoga, ki se obnaša nesramno in brezobzirno. Zaploskajte, če se strinjate!« Aplavz, ki sledi, bi lahko zacahnali recimo na 7,5 od 10. »Jaz se v bistvu ne strinjam,« nadaljuje Perica. »Nismo še tam. Beseda zaenkrat še vedno pomeni tudi priseljenec z juga. Ampak če se bomo dovolj dolgo dovolj dobro zafrkavali, potem jo bomo nekoč spremenili.« In potem se pač zafrkava: najprej sledi dolga utemeljitev tega, zakaj sta bila Gilgameš in Utnapištin čefurja, potem s podobnega vidika obdela še besedo ''peder'', za konec pa pove, da so se mu pudlji vedno zdeli taki skoraj-psi - recimo kot če bi maček nategnil ovco.

Bučko in Pižama

Drugi pride na oder »največji bučko slovenske komedije« Klemen Bučan. Pred mikrofon priskaklja z basebalsko kapico in belo kravato. Predstavi se kot nekdo, ki prihaja iz albansko govorečega predela Slovenije - torej Kranja -, nakar veliko govori o telovadbi v osnovni šoli. »Simobil je kot moja bivša bejba,« navrže med drugim, »sej je poceni, ampak res slabo vleče.« Kot otrok je hotel biti policaj, a potem se mu je v življenju vse dobro izšlo in zdaj prodaja čevlje. Če bi bil lahko karkoli, bi hotel biti gej: obrazložitev potem ni tako simpatična kot sama teza, a se fant za to odkupi na samem koncu, ko s planšarsko kapo na glavi uprizori kompleten trailer za Kekca 4. Ta se seveda dogaja v fužinskem getu, kjer Rožle zvija Kosobrinovo domačico, Kekec pa prostostilira svojo novo himno na vižo »V eni roki nosim pištolo, v drugi pa dobr zvito džolo!«
Tretji je »udomačeni gozdni mož« Boštjan Gorenc - Pižama. Na oder si prinese svojo lastno otiralno brisačko, ki jo bo po nastopu poslal v Afriko, da jim bo pomagala pri namakanju polj. »Tole bom umaknu, da me boste vidli!« postavi takoj na začetku stojalo za mikrofon nekam v kot, kar je bila meni osebno ena najljubših šal večera. Ko sem zbrano četico kasneje ljubeče okrcal, da ji, če ji odvzameš južnjaške naglase in šale o gejih, odpade sedemdeset posto kompletnega materiala, se je Pižama ponosno postavil zase: »Ne, meni ostane vse! Je pa seveda res, da mi, če mi odvzameš kilažo, ne ostane nič!«
Dejstvo je, da si Pižama v svojem repertoarju nič ne prizanaša - pa če gre za stavke tipa »Kako bi bil šele debel, če ne bi imel bulimije!« ali dolge zgodbe o tem, kako se mu v solariju nikoli ne uspe zapreti do konca. »Jaz sem dejansko že tolk cajta samski,« pove med drugim, »da so nad mano obupali celo spamerji in ne dobivam več niti ponudb za podaljšanje penisa.« Med tem, ko razlaga, da bi si želel, da bi mu med nastopom na oder metali sendviče, se to dejansko zgodi - neka punca mu pred noge vrže celofanasto smotko kruha in salame. A to je seveda prehudo, da bi bilo naključje: kasneje so se potrdili moji sumi, da je bil incident nameščen, in sicer so mu punco in sendvič brez njegove vednosti zorganizirali so-komikazniki. A Pižama na odru odreagira kot profesionalec: »Mmmm, s piščancem in brez paprike!« zagode. »Mislim, da sem se zaljubil! V sendvič, namreč!«
Ne drži pa, da je njegov kompletni domet vezan na tonažo. Veliko govori tudi o fascinantnem spolnem življenju globokomorskih rib, pa o svoji goreči želji, da bi imela Katarina Kresal kot notranja ministrica dovolj jajc, da bi končno ustanovila modno policijo. Če bi te patrulja na ulici dobila v belih nogavicah, bi moralo po Pižamovih kriterijih to avtomatično pomeniti 30 evrov globe in dve kazenski točki - s tem, da bi se nošnja tako imenovanih kroksov sankcionirala kar s strelskim vodom brez sojenja. »Ker kroksi, mislim ... Pa kdo da lahko na nogo nekaj, kar je videti kot plastična fluorescenčna spužva, ki jo je bil prej dolgo naskakoval pes z zašiljenim tičem? Če bi bili kroksi človek, bi bila to x in y!« pribije za dobro mero ... X in y pa bosta na teh straneh ostala x in y kot opozorilo našemu udomačenemu gozdnemu možu, da tudi konkretno zanj morda vseeno ni pametno soustvarjati klime, kjer je sprejemljivo javno poniževati druge ljudi čisto samo zato, ker malo drugače izgledajo. Še posebej, če nimajo nobenega družbenega vpliva in če niti ne delajo večje družbene škode, čeprav bi se o slednjem v tem konkretnem primeru dalo debatirati ... Ampak zakaj se ne bi recimo raje spomnil kakega odurnega obuvala, ki bi ga spominjalo na Jožeta Tanka ali Igorja Bavčarja?
A razen tega je Pižama tako kot vedno sijajen, tudi ko se poslovi z obljubo: »Ko bo Urška Čepin prebrala knjigo, bom jaz na Triglavu!« Četrti na oder pridrnclja »človek stoterih obrazov in tisočerih glasov« Klemen Mauhler, ki se potem tudi res osredotoči na uprizoritev fascinantnih domišljijskih prigod, recimo:
- kako bi bilo, če bi se stepli Damjan Murko in duo Langa,
- če bi bila Salome predsednica Evropske unije,
- če bi bil Magnifico župnik,
- če bi prišel Rajmond Debevc pijan na olimpijado.
Take reči. Poleg tega pa igralci curlinga zanj niso športniki, ampak snažilke. Največji vtis naredi z impersonacijo dua Langa v avli po drugi zaporedni brezsramni kraji na Emi - in njegov vedno na visoki noti končani »Pejt v ret!!!« je tako nalezljiv, da mi odzvanja v glavi še, ko pišem tale tekst. Venček petih mojstrov zaključi »iskriv in pronicljiv duh, edini vseslovenski komik« Tin Vodopivec, katerega stil me od vseh najbolj spomni na Seinfelda. To pomeni, da gre za monolog Normalnega Tipa, ki s publiko deli svoje opazke na račun izrazito nenormalnega sveta. Med drugim impersonira Himalajo, kako kliče Tomaža Humarja, in potem Tomaža Humarja, kako kliče reševalce (Halo, jaz sem! Ugante, kdo!«), posebej bizarne pa se mu zdijo tiste ženske, ki si populijo obrvi, zato da si jih lahko potem narišejo.

Zdravnice

Uro in dvajset minut trajajoča predstava je velik uspeh. Ljudje so se po vseh predpisih nasmejali: možnosti potencialnih ljubimcev (med publiko jih ni malo), ki so denar investirali tudi v karto svoje najnovejše simpatije, bi osebno ocenil kot ''bistveno boljše, kakor če bi jo peljal gledat Terminatorja 4''.
Dejstvo je, da je stand-up komedija pri nas spet v razcvetu: po prvem valu, na katerem so jezdili razni Jerneji Kuntnerji in Violete Tomić, naj bi na sceni za kaki dve leti zavladalo totalno mrtvilo ... Dokler niso tega zadnjega razcveta ustvarili prav člani Komikaz (cela skupina šteje drugače osem članov, od tega celo eno punco) - s stalnim udejstvovanjem in predvsem z lanskim odlično obiskanim festivalom stand-up komedije v Ljubljani.
Pred projektom niso vedeli, ali bo sploh kdo prišel, pa so imeli potem v treh dneh okrog 2000 obiskovalcev - in od takrat je šlo samo na gor. Ako si bil pred tremi leti lahko srečen, če si si zrihtal štiri nastope na leto, jih imajo najvztrajnejši med njimi zdaj že tudi po 70. »O ja,« nakremženo prhne Pižama po predstavi, »seveda gre na bolje. Prejšnji mesec smo si skoraj vsi člani Komikaz lahko privoščili vsak nov jogi za pod most.«
Za večino je tovrstno komedijantstvo še vedno predvsem dopolnilna dejavnost - Tin Vodopivec pa se je temu recimo posvetil precej full-time. »Pa saj gre čisto v redu,« pravi. »Odvisno je samo od tega, na kakšen standard življenja si navajen. Ampak važno je, da gre trend na gor. Spomnim se: včasih si klical v Klub mariborskih študentov, če bi imeli večer stand-up komedije, pa so rekli, da ne, ker da ''so to že imeli''. Mislim: halo? To je tako, kot če bi jih klical, če bi lahko imel pri njih koncert, pa bi mi rekli, da ne, ker da so koncert enkrat že imeli!«
Fantom se zdi naravnost super, da so začeli zadevo kot nekaj normalnega sprejemati tudi že po raznih pajzlih. »Moti nas morda edino to,« pravi Perica Jerković, ki mu stoječe komedijantstvo postaja čedalje bolj primarna in čedalje manj dopolnilna dejavnost, »da marsikdo pri nas še vedno ne razume samega bistva takega nastopanja. Da je marsikdo, ko pride drugič, še vedno zelo razočaran, ker pričakuje vedno kaj novega. Ampak nastopu stand-up komika se seveda v Ameriki z razlogom reče ''routine''. David Letterman je recimo nekoč priznal, da mu je uspelo v štirih letih ustvariti vsega skupaj dvajset minut materiala, ki se mu je zdel zares prva liga. Ampak pri nas si veliko obiskovalcev predstavlja, da si mi tisto tam gori na odru dejansko takole sproti zmišljujemo. Ko pridejo na predstavo Zijaha Sokolovića, ki že dvajset let govori eno in isto - to jim je pa okej, to pa sploh ni problematično.«
Družbenokritična nota v njihovih nastopih ne igra zares pomembne vloge, še posebej, če jih recimo primerjaš z legendarnim Billom Hicksom, ki je marketingarjem v občinstvu čisto resno naročal, naj grejo vsi brez izjeme domov naredit samomor. »Mi smo v resnici prijazni,« pravi Tin Vodopivec, »v Ameriki pa taka komedija že kar nekaj časa bazira na totalnem žaljenju vseh in vsega. Saj morda tudi koga od nas včasih malo zanese, ampak večinoma smo precej prizanesljivi. Jaz fante na vajah stalno bremzam, saj vedno pomislim kaj v stilu: bojo prišle zdravnice gledat in jih bo prizadelo. ''Zdravnice'' so postale na naših vajah sinonim za občutljivo publiko.«
Kadar koga zanese, ga praviloma ne skrbi, da bi ga kdo tožil. »Jaz sem se kot komik sposoben brutalno delati norca iz sebe,« pravi Perica. »In po mojem si s tem kupim pravico, da se norčujem tudi iz drugih. V bistvu računam na to, da bodo moje tarče dovolj veliki ljudje, da bodo razumeli, da je to, če te opazi nek komik, prej čast kot žalitev. Veliko se na primer hecam iz tega, da ima Edi Pucer tako ogromen nos, ampak če bi mi pa Edi Pucer enkrat rekel kaj v stilu: ''Ti, stari, mene pa to resnično boli'', potem bi se seveda nehal hecati iz tega. Prav gotovo, da bi se.«
Ob tej zadnji zgodbi sem šele doživel razodetje, kako naporno je življenje komika ob tem vsakosekundnem brskanju za novim materialom, saj nisem jaz v svoji otopeli brezbrižnosti nikoli opazil, da bi bil nos Edija Pucerja kakorkoli poseben. A take finese najbrž ločijo amaterja od profesionalca - in fantje iz skupine Komikaze postajajo točno to: profesionalci. Aprila se zaključi spomladanski del turneje Banzaaaj!, poleti bo spet festival. »Seveda da gre na bolje!« ponovi Perica. »Na začetku tega drugega buma slovenske stand-up komedije sem vozil jugo, zdaj pa vozim renault 5. Uf, upam, da si s tem nisem pravkar pljunil v skledo, da ne bo postala davkarija preveč pozorna name!«