DVD / Zloba
John Huston Brad Dourif, Harry Dean Stanton, Ned Beatty
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 14, 9. 4. 2009
Ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je John Huston posnel Zlobo, je bilo vietnamske vojne že konec, toda še vedno je odmevala, posebej v filmih, tako v Lovcu na jelene in Vojakovi vrnitvi kot v Apokalipsi danes. Tudi drugi filmi, polni vietnamiziranih junakov, se niso mogli znebiti vietnamskega sindroma. V Zlobi, posneti po mračnem, kultnem romanu Flanneryja O'Connorja, je bil unikatno vietnamiziran Hazel Motes (Brad Dourif), vojni veteran, ki se vrne na ameriški jug. Tako kot tedanji vietnamski veterani je tudi Hazel vidno spremenjen. Očitno je bil hudo ranjen - in ta travma je pustila posledice, predvsem mentalne. Hazel je čudak. In tudi izgleda kot čudak, toda ljudje ga imajo za pridigarja. Kar po svoje drži: vojna je njegovi psihogeografiji dodala črto tiste tipične jezne, agresivne, obsedene, fundamentalistično zadrte razsvetljenosti. Problem je le v tem, da je Hazel izgubil vero - vero v vse. Tudi v Jezusa Kristusa. Zato ustanovi Cerkev brez Jezusa Kristusa - cerkev brez dogme in odrešitve. »Učil bom, da ni bilo padca, ker ni bilo s česa pasti, da ni odrešitve, ker ni bilo padca, in da ni sodbe, ker ni bilo padca in odrešitve.« To je cerkev, v kateri slepi ostanejo slepi - in v kateri mrtvi ostanejo mrtvi. »Tam, od koder prihajate, ni nič. Tam, kamor greste, ni nič. Tam, kjer ste, pa vam bo dobro le, če odidete.« Amen.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 14, 9. 4. 2009
Ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je John Huston posnel Zlobo, je bilo vietnamske vojne že konec, toda še vedno je odmevala, posebej v filmih, tako v Lovcu na jelene in Vojakovi vrnitvi kot v Apokalipsi danes. Tudi drugi filmi, polni vietnamiziranih junakov, se niso mogli znebiti vietnamskega sindroma. V Zlobi, posneti po mračnem, kultnem romanu Flanneryja O'Connorja, je bil unikatno vietnamiziran Hazel Motes (Brad Dourif), vojni veteran, ki se vrne na ameriški jug. Tako kot tedanji vietnamski veterani je tudi Hazel vidno spremenjen. Očitno je bil hudo ranjen - in ta travma je pustila posledice, predvsem mentalne. Hazel je čudak. In tudi izgleda kot čudak, toda ljudje ga imajo za pridigarja. Kar po svoje drži: vojna je njegovi psihogeografiji dodala črto tiste tipične jezne, agresivne, obsedene, fundamentalistično zadrte razsvetljenosti. Problem je le v tem, da je Hazel izgubil vero - vero v vse. Tudi v Jezusa Kristusa. Zato ustanovi Cerkev brez Jezusa Kristusa - cerkev brez dogme in odrešitve. »Učil bom, da ni bilo padca, ker ni bilo s česa pasti, da ni odrešitve, ker ni bilo padca, in da ni sodbe, ker ni bilo padca in odrešitve.« To je cerkev, v kateri slepi ostanejo slepi - in v kateri mrtvi ostanejo mrtvi. »Tam, od koder prihajate, ni nič. Tam, kamor greste, ni nič. Tam, kjer ste, pa vam bo dobro le, če odidete.« Amen.