Boj za Arktiko

Meja Arktike ni mogoče povsem natančno opredeliti, zato nas učbeniki večinoma učijo, da gre za območje okrog severnega tečaja, znotraj in v neposredni bližini polarnega kroga. Definicij je več, med njimi denimo tista, da naj bi Arktiko opredeljevala meja rasti dreves oziroma izotermična krivulja 10 stopinj Celzija v juliju, pa tista najbolj splošna, da je Arktika le območje severno od vzporednika 66°33'' severne širine, torej znotraj arktičnega kroga, znanega po polarnih dnevih in nočeh. Z različnimi, politično in predvsem ekonomsko motiviranimi razlagami obsega Arktike se pojavlja tudi vprašanje, komu pripadajo prostranstva, bogata z rudninami, diamanti in fosilnimi gorivi. Ozemeljski apetiti posameznih držav se v zadnjih desetletjih stopnjujejo predvsem zaradi podnebnih sprememb, z njimi povezanega taljenja ledu in posledično vse večje plovnosti po skrajnih severnih morjih. Območje Arktike sicer še vedno predstavlja pretežno debela plast ledu zamrznjenega oceana, ki ga obdaja nekaj ozemelj in otočij, ki si jih bolj ali manj uspešno poskušajo lastiti Rusija, ZDA, Danska, Norveška in Kanada. Z lažjo dostopnostjo do teh območij se namreč odpirajo možnosti za izkoriščanje naravnih bogastev na ozemljih, ki so zaradi pravne praznine do nedavna veljala za nikogaršnja. Zaradi taljenja ledu, ki naj bi že v šestih letih omogočilo plovbo med Japonsko in Evropo po 7 tisoč kilometrov krajši severozahodni poti med Atlantikom in Tihim oceanom prek tečaja, ki se začenja v vodah, ki si jih Kanada lasti kot ozemeljske, japonska, kitajska in korejska, pa tudi nekatere evropske trgovske mornarice že naročajo ladje z ojačano školjko za plovbo med ledenimi ploščami. Okoljevarstvene organizacije držav, ki imajo v arktičnem pasu svoje strateške interese, že nekaj časa opozarjajo, da bodo nove morske poti postale prave avtoceste, po katerih naj bi se prevažalo vse več turistov, pa tudi po pet- do desetkrat več blaga kot doslej, največjo škodo pa naj bi imeli okolje in prebivalci, saj jim bodo tovorne, potniške in ribiške ladje iz oddaljenih dežel za vedno spremenile življenje.

Nunavut, Grenlandija, Svalbard

Po ocenah naj bi v arktičnem območju živelo skoraj 4 milijone prebivalcev, večinoma avtohtonih Inuitov (pogosto jih netočno imenujemo Eskimi), ki so se tja priselili iz današnjih Kanade, Grenlandije in Aljaske. Čeprav so tem tradicionalnim ljudstvom nacionalne države že od sedemdesetih let priznavale nekaj avtonomije, si je želijo vse več, saj jim je jasno, da v nasprotnem primeru ne bodo imela dostopa do deleža bogastva pod svojim življenjskim prostorom. Zavedajo se namreč, da lastnih sredstev za pridobivanje fosilnih goriv nimajo, da bodo njihove države koncesije podelile multinacionalkam, same pa v proračune pospravile tudi tisto, kar bi moralo pripasti prebivalstvu. Tako je leta 1999, po skoraj dvajsetih letih pogajanj, nastala avtonomna arktična skupnost Nunavut v okviru Kanade, ki je v najsevernejši naselbini Grise fjord na ameriški celini leta 1953 zaradi interesov poznejših zahtev po jurisdikciji tam prisilno naselila nekaj inuitskih družin. Danes na tem skoraj dva milijona kvadratnih kilometrov velikem ozemlju živi 26 skupnosti s skupno skoraj 30 tisoč prebivalci, od katerih je 85 odstotkov Inuitov. Imajo svojo vlado in ministre, nekaj sredstev v proračun priteče od njihovih dejavnosti, večinoma pa so odvisni od kanadskega proračuna.
75 odstotkov od 57 tisoč Grenlandcev je konec lanskega leta, kljub sorazmerno visoki stopnji avtonomije, ki jo je njihovemu otoku že leta 1979 zagotovila Danska, katere kolonija in kasneje provinca je bila Grenlandija, na referendumu glasovalo za suverenost ali popolno odcepitev od nje; 21. junija letos se bodo tako v zameno za večjo udeležbo v dobičku od črpanja nafte v prihodnosti odpovedali delu skoraj 40 odstotkov sredstev, ki jih je v proračun doslej prispeval København. Grenlandija je že leta 1985 izstopila tudi iz takratne Evropske skupnosti, saj svojega ribjega fonda ni želela podvreči evropski zakonodaji. Grenlandci so, po besedah voditelja opozicije, Jensa Frederiksna, s takšnim rezultatom referenduma, »prodali kožo severnega medveda, še preden so ga ujeli in ubili«. Čeprav naj bi bil otok bogat z uranom, platino, aluminijem, titanom in nafto, naj bi do prvih dobičkov od prodaje na svetovnem trgu, tudi zaradi trenutne gospodarske krize, preteklo še mnogo let, poleg tega pa bo treba najti investitorje s sredstvi, znanjem in tehnologijo. Zagovorniki neodvisnosti prebivalstvo tolažijo, da bodo koga že našli, če ne drugega, Ruse, ki so v globokomorskih raziskavah korak pred ostalimi.
Svalbard je arktično otočje (po Spitsbergenskem sporazumu, podpisanem leta 1920), od leta 1925 pod norveško krono. Ima najbolj severno kinodvorano, cerkev in pokrit bazen na svetu; na treh poseljenih otokih živi skupaj le 2400 prebivalcev, večina je Norvežanov, tu so še Rusi, Ukrajinci, Poljaki in nekaj priseljencev iz Magreba. Sprejmejo vsakogar, ki si najde delo, zato nekateri, ki jim EU ni dovolila vstopa, poskušajo vanjo vstopiti po nekaj mesecih bivanja na otočju. Ker imajo sopodpisnice sporazuma pravico do pridobivanja naravnih bogastev, Svalbard pa je bogat s premogom, je na otočju kar nekaj stalnih ruskih naselbin. Rusija tudi sicer še ni opustila svojih ozemeljskih apetitov po otočju.
Boj za Arktiko se je začel: avgusta 2007 mu je pridih hladne vojne dodala ruska odprava, ki se je s podmornico Mir-1 z jedrskega ledolomilca spustila na neverjetnih 4261 metrov, in prav na tečaju v morsko dno zasadila državno zastavo. Kanada je nemudoma opremila svoje rangerje s plovili in letali, jim naročila, naj nadzorujejo gibanje plovil v »svojih« vodah in naj tudi tam, kjer ni nobenega življenja, v led zasadijo kanadsko zastavo. Dogovora vseh vpletenih še ni na vidiku.