Profil / Vedno izberem najtežjo pot

»Ti, pa si prepričan, da pride k nam prav ta konkretni Zmaj in ne kak mlajši trenažnik?« sem pisal kolegu Peterlinu in elektronsko mi je odvrnil: »Ja, ja - to je ta nindža s posnetka, on pride!« Posnetek, o katerem sva govorila, je bil fascinantni desetminutni klip z YouTuba, ki mi ga je bil pripel na zadnji mejl. Šlo je za posnetek oddaje z angleške televizije, na katerem skušajo Shifu Shi Yanzija v zabavo jutranjih gledalcev pravzaprav ubiti.
Najprej mu štirje precej konkretni mandeljci v goli trebuh kot naskakovalnega ovna zabijajo mogočen hlod, nakar neki tip s palico na vso moč udriha po njegovih golih rebrih. Vmes ga z isto palico nekdo parkrat na polno kresne tudi po podlahti iztegnjene roke, nakar mora Shifu za veliki finale leže položiti svojo obrito glavo na opeko. Neki vse prej kot kilavi tip mu potem na drugo sence, eno najšibkejših točk človeškega telesa, položi še tri opeke, nakar s četrto divje trešči obnje. Opeke se raztreščijo, Shifujeva buča pač ne. Enako dostojanstveno kot dela očitno vse v tem življenju, se pobere s tal in sklene roke pred sabo, najbrž, da bi si še malo uravnovesil či. Angleški voditelj ob tem nakremženo dahne: »No, poglejte - in vendarle si je dovolil en tak droben nasmešek!«