audio / Volkswagner

Po lanski izvrstni predelavi Umetnosti fuge (Kunst der Fuge) J. S. Bacha je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo Laibach lotil še enega nemškega skladatelja, ki je za časa Hitlerjeve vladavine v nacistični Nemčiji predstavljal visoko nacionalno umetnost. V takratni Nemčiji je veljala formalna prepoved vse “izrojene” umetnosti, med katero je sodila tudi afroameriška glasba, ki jo je Laibach v sodelovanju s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Iztokom Lei-tengerjem v precejšnji meri vključil v sonično suito Volkswagner, narejeno po Wagnerjevih motivih. Pri tem smo se znova imeli priložnost srečati z že toliko znano ideološko komponento delovanja Laibacha, ki jo skupina uspešno ohranja in neguje že od svojih začetkov. Obsedenost s totalitarnimi režimi je stalnica njenega umetniškega delovanja, pri čemer hoče predvsem opozoriti na njihov nesmisel.
Volkswagner je projekt, ki ga je naročilo eno uspešnejših slovenskih podjetij - z namenom svečane proslave svoje petnajstletnice, kar je že v samem štartu ustvarilo pomisleke pri še tako zagretih oboževalcih skupine Laibach. Dovolj je pripomniti, da je organizator (KD Group) popoldanski koncert namenil predstavnikom medijev, večernega pa svojim poslovnim partnerjem in ostali samoplačniški “raji”. Še posebej bizarna je zazvenela napoved koncerta nekdanjega punkerja Matjaža Gantarja, med katero je razložil, da družba že od nekdaj občuduje skupino
Laibach (hm, ta izjava je res zvenela totalitarno), končal pa jo je z zmagovitim stavkom, polnim ironije: “Sedaj pa pozabimo na krizo okoli sebe in poglejmo skozi okno Volkswagnerja!”
Po tej izjavi Velikega vodje se je koncert lahko začel. Simfonični orkester RTV in razširjena zasedba Laibacha pod taktirko Iztoka Leitingerja sta s pomočjo velikega okroglega zaslona predstavila svoje, nekoliko modernejše videnje Uverture k Tannhäuserju, Siegfriedove idile in Ježe valkir, pri čemer so zmešali elemente klasične, “umetniške” glasbe, jazza, rocka, industriala in sodobne elektronike. V vsakem primeru zelo profesionalno in uspešno izpeljan nastop, podkrepljen s totalitaristično obarvanim videom na okroglem zaslonu, na katerem smo si lahko ogledali prizore iz zgodovin različnih totalitarističnih režimov in pomenljivih sloganov v nemščini: DER MENSCH, WER IST ZEITLOS, DAS SPIEL IST AUS, DIE ZEIT, WAS IST GOTT itd.
Pompozno zasnovan projekt je z glasbenega stališča še kako uspešen, težava je samo v njegovem ideološkem ozadju, kako ga razumeti - saj že nagovor predsednika družbe predstavlja blažjo različico nekdanjih govorov karizmatičnih avtoritet, ki so v svojem času tudi finančno skrbeli za svoje poslušne podanike.