Plošče / Black Dice: Repo

+ + +

Peti studijski album brooklynskih ekscentrikov Black Dice poslušaš prvič in pomisliš, kdo ima tu koga za norca. Pa ga poslušaš drugič in se ti zazdi, da se v bizarni zvočnosti vendarle izriše neka (oporna) ideja. Pri tretjem poslušanju se vnovič popraskaš po glavi in vprašaš, kdo je tu izgubil kompas. Ob vsem tem poslušanju pa je pravzaprav jasno le eno: Repo ni album, ki bi ga povprečno priseben človek zmogel poslušati na repeat. Je preprosto preveč zvočno naporen, celo neprijeten, iritirajoč. Smisel plošče najlažje poiščeš v tem, da pač nima smisla. Oziroma da s to svojo brezsmiselnostjo in grotesknostjo le lucidno reflektira banalnost in sprevrženost sodobnega časa. Skupina Black Dice z Repom torej naredi nekaj podobnega kot Koen Mortier z Ex Drummerjem. Sodobni družbi nastavi ogledalo in ji skozi zvok nesfiltrirano izriše nerazumljivo in nelagodno zmešnjavo, v kateri se je znašla. Za brata Copeland in Aarona Warrena to seveda ni nekaj novega, pa vendar se zdi, da prav z novo ploščo najbolj radikalno posežejo v estetiko absurda, v neki - vsled kolapsa vrednot - emocionalno izpraznjeni prostor. To je pravzaprav edina možna razlaga 'praznosti' albuma Repo, saj je trojec v svojih začetkih zvočnost iskal v precej bolj razumljivih (sicer še vedno nekonvencionalnih) glasbenih vsebinah.