Pivo in cvetje / Koliko Kramarjev še premore Slovenija?

Približno milijon evrov nagrade, ki jo je za svoje delo prejel bivši predsednik uprave NLB Marjan Kramar, ni eksces, ampak eden izmed primerov nagrajevanja »državnih« menedžerjev v preteklih letih. Kramar je namreč dobil milijon evrov nagrade za štiri leta, od 2004 do vključno 2007, kar pomeni, da naj bi si vsako leto prislužil okrog 250 tisoč evrov. To pa je znesek, ki so ga v preteklosti, vsako leto, prejemali tudi drugi menedžerji. Predsednik uprave Petrola Marko Kryžanowski je leta 2007 prejel 164 tisoč evrov nagrade v obliki delnic. Andrej Kocič, direktor Zavarovalnice Triglav, ki je ravno tako v državni lasti, je leta 2007 prejel 175 tisoč evrov nagrade. Glede na leto 2004 se je večina teh prejemkov podvojila.
Odgovornost za omenjena izplačila nosi bivša politična elita. Bivši gospodarski minister Andrej Vizjak je večkrat poudaril, da je bila pogodba s Kramarjem podpisana v času vlade Antona Ropa, leta 2002, ko je bil na čelu nadzornega sveta NLB Anton Žunič, tedaj zaposlen kot državni sekretar na ministrstvu za finance. Leta 2006 naj bi Kramarju nov nadzorni svet ponudil aneks k pogodbi, pravi Vizjak, s katerim so mu želeli nagrado omejiti, vendar Kramar aneksa ni hotel podpisati. »Če je podpisana pogodba, je možno spremeniti pogodbo samo na en način: da se obe pogodbeni stranki strinjata. Država oziroma takratni nadzorni svet z Žigom Lavričem, takratnim predsednikom nadzornega sveta, je poskusil, a jim ni uspelo,« je dejal Vizjak.
Toda civilnopravni strokovnjak Lojze Ude z ljubljanske Pravne fakultete, ki tudi meni, da je takšnih pogodb še več in da so »sistemski problem«, opozarja, da bi tudi v preteklih letih te pogodbe lahko spremenili, če bi jih le hoteli. V zakonu o gospodarskih družbah obstaja denimo 270. člen. Po tem členu lahko nadzorni svet enostransko zniža plačila upravi. Takole piše: »Če se po določitvi prejemkov poslabša poslovanje družbe, ki bi ogrozilo njeno gospodarsko stanje ali ji povzročilo škodo, lahko nadzorni svet zniža prejemke.« Skratka, nadzorni svet je imel dovolj možnosti, da zaradi spremenjenih okoliščin tudi Kramarju »uredi« prejemke.
Sicer pa Kramarjeva milijonska nagrada že sama po sebi dokazuje, da je banka v preteklosti prevzemala prevelika tveganja. Če bi NLB glede na povečano kreditiranje primerno zavarovala kredite in oblikovala rezervacije ter druge stroške tveganj na ustrezni ravni, Kramar takšne nagrade ne bi prejel. V pogodbi, ki jo je podpisal Žunič, namreč ni zapisan znesek, ampak samo način za izračun nagrade. »V obdobju, ko sem jaz bil predsednik nadzornega sveta, v letih od 2002 do 2005, smo imeli pred seboj temeljni cilj. In sicer da povečujemo vrednost banke in učinkovitost poslovanja,« pojasnjuje Žunič ves zaplet. Kar pomeni, da so poskušali čim več dohodkov reinvestirati nazaj v banko. Zato so tudi omejili izplačila dobičkov, pa tudi tedanji nadzorni svet se je s tem namenom odpovedal nagradam.
Žunič pravi, da je mogoče vrednost banke povečati na dva načina. In sicer kratkoročno, prek povišanja dobička, kar je praviloma povezano s prevzemanjem dodatnih tveganj, ki v naslednjih letih vodijo k bistveno manjšemu dobičku. In dolgoročno, prek zmanjševanja tveganosti banke. »Za nas je bilo torej ključno, ali so bila pri presoji rezultata ustrezno obravnavana tudi tveganja. Če nadzorni svet poslovnega rezultata ne bi ugotavljal in preverjal tako celovito, bi kršil temeljna načela strategije NLB, ki so bila sprejeta v času mandata nadzornega sveta, ki sem ga vodil,« pravi Žunič. Njegov nadzorni svet je zato tudi višino nagrade obravnaval pri vsakokratnem obravnavanju rezultatov. Svojo odločitev so vedno poslali v dokončni sprejem skupščini. Šele po sprejetju na skupščini je bilo možno izplačati nagrade.
Višina Kramarjeve nagrade lahko torej pomeni, da banka ni upoštevala vseh bistvenih stroškov tveganj na ustrezni ravni in je s tem napihnila svojo uspešnost. Toda ali je to mogoče tudi dokazati? »Če banka posluje v skladu s splošnimi bančnimi načeli,« pravi Žunič, »potem preudarni lastniki v posameznem letu ne zahtevajo previsokih donosov na kapital, ker previsoki zahtevani donosi nujno pomenijo tudi ustrezno previsoka tveganja, za katera se cena plačuje v naslednjih letih. Tako smo mi poslovali. Po domače povedano, denar smo pustili v banki, ker vsak evro, ki ostane v banki, prinese v naslednjih letih 10 novih evrov. Če pa en evro iz banke potegneš ven, jih 10 ne moreš več plasirati,« namiguje Žunič. In res, v letu 2002 je bil donos na kapital v NLB 11,9-odstoten, leta 2007 pa je znašal že skoraj 20 odstotkov. Ta trend se je prekinil v letu 2008, ko je bil dosežen donos na kapital okoli 5 odstotkov.
Sicer pa bi nadzorni svet še vedno lahko preprečil izplačilo nagrade, za katero je širša javnost izvedela v začetku januarja. Premiera Boruta Pahorja in finančnega ministra Franceta Križaniča so po naših informacijah nekateri člani stranke opozarjali, naj prek predstavnikov države, torej članov nadzornega sveta, preprečita izplačilo nagrade, vendar se predsednik vlade in minister nista hotela vmešati. Sedaj, ko išče politika in nadzorni svet pravne poti, da bi Kramar nagrado vrnil, je država v veliko slabšem položaju, kot če bi Kramar banko tožil zaradi neizplačila. Z izplačilom nagrade je namreč NLB tudi priznala dolg.