kritiki / Eda - zgodba bratov Rusjan
Gledališka predstava v režiji Nede R. Bric, SMG, Ljubljana
MLADINA, št. 19, 14. 5. 2009
Patricija Maličev, novinarka Sobotne priloge Dela: “Predstava je zgodba o strahu in pogumu. O tem, da sta brata Rusjan, Josip (Robert Prebil) in Edvard (Ivan Peternelj), iz otrok čete postala revolucijska vojaka zgolj zato, da sta zadostila svojemu srcu. Ugotovila sta, da letala širijo obzorja. Dvigajo kozmično zavest. Da Vinci je zaradi letenja za vedno obrnil oči v nebo. Ker, ko si 2000 metrov visoko, perspektive ni več ... In tudi ljudje smo angeli s samo enim krilom, zato lahko letimo le objeti?!”
© Arhiv Mladine
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Patricija Maličev, novinarka Sobotne priloge Dela: “Predstava je zgodba o strahu in pogumu. O tem, da sta brata Rusjan, Josip (Robert Prebil) in Edvard (Ivan Peternelj), iz otrok čete postala revolucijska vojaka zgolj zato, da sta zadostila svojemu srcu. Ugotovila sta, da letala širijo obzorja. Dvigajo kozmično zavest. Da Vinci je zaradi letenja za vedno obrnil oči v nebo. Ker, ko si 2000 metrov visoko, perspektive ni več ... In tudi ljudje smo angeli s samo enim krilom, zato lahko letimo le objeti?!”
© Arhiv Mladine
Robert Waltl, Mini teater: “Predstava je zame eden od najdragocenejših gledaliških dogodkov sezone. Iskrena, topla, sodobna v gledališki formi združuje napore pri raziskovanju družinske identitete režiserke, ki je tudi avtorica teksta, z dvomi in problemi v gradnji umetniške kariere. Družinska zgodba o bratih Rusjan, zgodba o strahu in pogumu, je del kolektivnega spomina teh prostorov, tukaj pa je oživljena srčno, pristno, v enem postmodernističnem ključu, ki zagotavlja visoko umetniško digniteto. Po drugi strani sijajna izvedba igralcev po toplini in bogati emotivni izpovednosti spominja na najboljše trenutke evropskega umetniškega teatra.”
© Miha Fras