Film / Rokoborec

za +

Gladiator.

Mickey Rourke je sredi osemdesetih igral v Papežu Greenwich Villagea, v katerem ga je divje klofutala Daryl Hannah. Enkrat ga mahne celo z boksarsko rokavico. Rourke ji le stoično dahne: »Udari me še enkrat in glej, če sem se kaj spremenil.« Njeni udarci ga ne spremenijo, toda svojo filmsko kariero je potem tako zavozil, da ga je Hollywood dobesedno odpustil - nič, je pa mutiral v poklicnega boksarja. In ko ga zdaj - nekaj aretacij, škandalov in ločitev kasneje - zagledate v Rokoborcu, lahko ugotovite le: veliko klofut in udarcev je bilo potrebno, da se je tako spremenil. Njegov obraz je zlizan, skrivenčen, preoran, zmlet, stolčen, predelan - če bi stal v Grand Canyonu, ne bi nihče opazil razlike. Če bi bilo treba, bi lahko igral Grand Canyon. Ker bi pa to preveč spominjalo na pretenciozni body art, raje igra peroksidnega rokoborca, Randyja Robinsona, ki ga kličejo »Ram«. Nekoč je bil velik in slaven, kralj Reaganovih osemdesetih, danes je le steroidna ruševina, ostareli has-been, tehnološki višek, bleda senca svojega posterja, groteskna karikatura neuspeha, »pokvarjeni kos mesa«, plastična smet iz trailer parka, ki sovraži devetdeseta in ki vegetira nekje na obrobju ameriškega supermarketa in rokoborske industrije, toda slava ni edina stvar, ki ga je zapustila. Zbuja se v znoju in krvi, ki sta ga prelevila v slepo ulico ameriškega sna. Randy je žrtev dolge, spodletele plastične operacije, dolgega, spodletelega ameriškega sna, ki od Američana - delavca, rokoborca - zahteva preveč. In mazohistična avtodestruktivnost pride s teritorijem. Randy, ki je pretrpel vso divjino prostega trga, vključno z gladiatorskim bojem za preživetje, in ki je v času Reaganovega neoliberalnega evangelija delal vse, da bi bil konkurenčen, pride zdaj - malo po infarktu - po repete: po drugo priložnost, odrešitev, ponovno vstajenje. Vrniti se hoče v ring, da bi svoji odtujenosti nataknil človeški obraz, kar pa stori zelo doživeto in prepričljivo. Ne brez razloga: Rourke igra samega sebe. Film, v katerem igra odpuščenega delavca, ki hoče nazaj svojo službo, ga je prelevil v igralca, ki je nazaj dobil svojo službo.
(le v Kinodvoru in Tušu)