18. 6. 2009 | Mladina 24
Iluzija gospodarske rasti
Ali je rast BDP-ja še ustrezen kriterij za merjenje uspešnosti družbe?
Danes se zdi, da lahko o zadnjih letih visoke gospodarske rasti in rekordne zaposlenosti sedanja vlada in gospodarstveniki le sanjajo. A čeprav naj bi bil to čas debelih krav, kakor pravijo izvedenci finančne stroke, je bila tudi v tistem obdobju perspektiva »od spodaj navzgor« suha, kot vemo danes. Tisti na robu družbe od nje niso imeli veliko.
Dokaz za to ponuja že statistika Rdečega križa. Sodeč po njihovem zadnjem letnem poročilu se je leta 2006, ko je rast slovenskega BDP-ja poskočila s 4,3 na 5,9 odstotka, število porabnikov njihove socialne pomoči res zmanjšalo za 7 odstotkov. Toda že leta 2007, ko je Slovenija dosegla rekordno, skoraj se-demodstotno gospodarsko rast, se je število njihovih porabnikov povečalo za kar 17 odstotkov. Jasno, seveda, kot so mnogi hitro doumeli, so smetano gospodarske rasti pobrali predvsem v gradbeništvu in finančnem posredništvu, najnižje sloje pa je zaradi pregretega gospodarstva udarila inflacija.
A BDP očitno še zmeraj ostaja prevladujoč model merjenja gospodarske politike. Ob primopredaji poslov je Janez Janša Borutu Pahorju, dejal, da od nove vlade zaradi svetovne gospodarske krize ne bo zahteval petodstotne povprečne gospodarske rasti, »kot smo jo v povprečju dosegali v prejšnjem mandatu«, temveč zgolj uresničevanje Strategije razvoja Slovenije, ki določa, da mora Slovenija rasti za tri odstotne točke hitreje od povprečne rasti EU. In sicer zato, ker naj bi bilo mogoče le tako v zastavljenem roku ujeti povprečno razvitost unije.
Toda okoljevarstvenica in Nobelova nagrajenka Lučka Kajfež Bogataj ni prepričana zgolj, da je BDP neprimerno merilo razvoja, ampak celo škodljivo. Od leta 1930, pravi, ko so ekonomisti izumili BDP, je ta indeks še prikazoval blaginjo človeštva, nekje od leta 1970 pa naj vsaj v razvitem svetu ne bi imel več nobene povezave s kakovostjo življenja. BDP naj bi posredno celo rasel na stranskih posledicah, od kriminala, drog do ločitev in bolezni.
Ekonomisti v Sloveniji so seveda bolj previdni. Res je, da se v BDP skriva veliko paradoksov; višja potrošnja cigaret in posledično več zdravljenja raka vplivata na BDP »ugodno«, a boljšega indeksa družbenega bogastva naj ne bi bilo. Maks Tajnikar pravi, da rast BDP-ja ne kaže le na npr. industrijsko proizvodnjo, ampak govori tudi o storitvah, ki so jih državljani deležni v zdravstvu, v javni upravi. Se pa strinja, da mora biti rast vzdržna. »Zlasti v zadnjih letih, ko je bila v Sloveniji rast napihnjena, je bila skrajno škodljiva do okolja,« priznava. Strinja se tudi, da previsoka gospodarska rast nujno vodi v razslojevanje. »Zanimivo je, da je visoka rast vedno povzročala tudi revščino, včasih celo bolj kot nek zastoj. Hitra rast v zadnjih letih je tako pripeljala do razslojevanja, do obremenjevanja okolja in različnih drugih, negativnih vidikov.«
Kakšna je torej po mnenju ekonomistov »naravna« gospodarska rast Slovenije, ki teh negativnih učinkov nima? Marjan Senjur odgovarja, da bi ta morala biti okrog štiri odstotke letno. »V tem primeru ni pritiska niti na vire, niti na zaposlenost, niti na inflacijo.« Vendar ta model predpostavlja 3,5-odstotno letno rast produktivnosti, do katere bi moralo priti na podlagi tehnološkega napredka. In poleg tega ta model vključuje tudi »idealno« brezposelnost, ki naj bi v Sloveniji znašala pet do sedem odstotkov.
A vse glasnejše trditve, da je obsedenost z gospodarsko rastjo škodljiva, imajo vendarle že tudi empirično podlago. Eden izmed desetih ekspertov, ki sestavljajo tako imenovani köbenhavnski konsenz, Švicar Bruno S. Frey, profesor ekonomije na univerzi v Zürichu in direktor švicarskega Centra za menedžerska in ekonomska raziskovanja, je postal znan po svojih nenavadnih ekonomskih analizah, v katera vključuje spoznanja iz psihologije, sociologije in politične znanosti. Dokazuje, da neposredna demokracija, vključenost državljanov v odločanje, dviguje kakovost življenja, »zadovoljstvo in tudi tisto, čemur pravimo sreča, na precej višjo raven, veliko višjo, kot bi jo bilo kadarkoli mogoče doseči z gospodarsko rastjo. To lahko empirično dokažemo«, trdi. Če država denar investira v civilno družbo, v skrb za starejše, v združenja, pravi, je učinek veliko večji, kot se zdi na prvi pogled. Sam priporoča, naj ljudje raje »kupijo« kosilo s prijatelji kot pa televizor.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.