Država, to sem jaz

Devetega aprila letos je vlada zavrnila poziv novinarja Matjaža Frangeža k razkritju magnetograma lanskih pogovorov predsednikov parlamentarnih strank o Hrvaški. Razlog? Po mnenju vlade naj bi bil javni interes za omejitev dostopa »močnejši od javnega interesa glede razkritja navedenega dokumenta«. Tajni podatki morajo ostati tajni, javnost vpogleda v magnetogram ni dobila.
Takšno je uradno stališče oblasti. A pravila za ene so takšna, za druge pa malo drugačna. Novinar si je vpogled v magnetogram zaželel, ker je februarja na televizijskem soočenju nekdanji premier Janez Janša citiral del tega tajnega zapisnika o tem, kaj si je o problemu meje s Hrvaško mislila Katarina Kresal. Janša je del tajnega magnetograma citiral zato, »da se ne bomo preveč prepirali«, kakšno stališče je imela Kresalova avgusta 2008. Bil je čas političnega spopada, kdo je podprl blejski sporazum med Janšo in hrvaškim premierom Ivom Sanaderjem in ali je ta sestanek prinesel tudi dogovor o poti v Haag. Ker je novinar v imenu javnosti želel preveriti, kdo ima prav v sporu Janša-Kresalova, je zahteval vpogled v dokument, a interes javnosti ni bil potešen.
Janševo februarsko citiranje je bila seveda premišljena politična poteza. O metodah političnega boja in uporabi diskretnih pogovorov za politične cilje ima lahko vsakdo svoje mnenje, malo bolj zoprno pa je, če se v tem boju eden od nasprotnikov poslužuje udarcev pod pasom. Udarcev pod pasom zato, ker je lahko prebrani tajni citat samo del, morda celo popolnoma drugačne celote - tega javnost preprosto ne more vedeti, domnevno nezakoniti pa, ker naj bi Janša s citiranjem razkril tajne podatke. Zato so vodjo opozicije v vlogi osumljenca povabili na razgovor s kriminalistom. In kot je pri njem običajno, je iz vabila na pogovor s kriminalistom naredil politično afero, ki sega tja v zlati čas boja za pravice četverice. Ko so zaradi nakupa oklepnikov na zaslišanje povabili Karla Erjavca, iz tega ni delal politične afere. A Janša deluje drugače.

Kaj je tajno in kaj ni?

Ne gre seveda pretiravati. Citirano mnenje Kresalove o tem, da problem meje s Hrvaško ne bo hitro rešen, ni ravno pomemben tajni podatek, razkritje njenega mnenja ne pomeni škodljivih posledic za državo Slovenijo.
Zakonodaja tajni podatek opredeljuje kot tisto dejstvo in sredstvo, »ki se nanaša na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države«. Zato ga je treba zavarovati pred nepoklicanimi osebami. V konkretnem primeru bi to lahko pomenilo, da so s stališča varnosti države tajni podatki tisti deli magnetograma, kjer so politiki govorili o konkretnih informacijah, konkretnih pogajalskih taktikah, o rešitvah, konkretni mejni črti. Nek citat o tem, da problem še dolgo ne bo rešen, vsebinsko nima pravega razloga za oznako tajnosti. Tako razmišlja tudi Janša. »Ne pomeni, da je vsaka beseda v tem dokumentu tajna, ampak da so tajni tisti podatki, ki lahko ogrozijo varnost države,« je dejal za TV Slovenija.
Takšna argumentacija se zdi na prvi pogled smiselna, vendar pravila prava niso tako preprosta. V vseh tajnih dokumentih se navadno najdejo informacije, ki oznake tajnosti ne potrebujejo. Recimo, kdo vse je bil na sestanku ali kdaj in kje je ta tajni sestanek potekal. Vendar bi bilo s pravnega vidika nesmiselno, če bi se informacije v tajnih dokumentih delile po tem, ali so malo manj ali malo bolj zaupne. Nesmiselno bi bilo, če bi se vsak stavek, vsaka informacija okarakterizirala na svoj način, podčrtala s svojo stopnjo tajnosti, arbitrarno, z vidika vsakega posameznika. Tudi na zaprtih sejah državnega zbora so izrečene stvari, ki tja ne sodijo, ki nimajo nikakršne zveze z zaupnostjo, vendar so formalnopravno tajne. »Dokumente je treba gledati kot celoto, ne pa vsak posamezni del posebej, to je staro pravilo,« pravi pravnik, ki ne želi biti imenovan. Janševo sklicevanje na različne stopnje tajnosti s pravnega stališča nima velike teže.
Pri citiranem dokumentu pa se je pojavil še nek drug, formalen problem. Postavlja se namreč vprašanje, ali je imel delno razkriti magnetogram sploh pravilno označeno oznako zaupnosti. Po trditvah Pahorjevega kabineta spornega magnetograma najprej sploh niso našli, šele kasneje so ga odkrili v enem izmed računalnikov. V primopredaji med Janševim in Pahorjevim kabinetom tega dokumenta ni bilo. Prvotni zapis je sicer v vseh listih v glavi nosil oznako zaupno, vendar očitno ni bil hranjen v skladu z uredbo o varovanju tajnih podatkov. Zato je Pahor zaradi »ustrezne zaščite nacionalnih interesov« dokument označil v skladu s predpisi. Danes je torej tajen po pravilih, in kot že zapisano, javnost do njega nima (več) dostopa.
Janša pa trdi nekaj drugega. »Ta zapisnik ni bil označen kot tajen dokument po zakonu o tajnih podatkih. Če bi bil, bi moral o tem odločiti jaz, ker sem bil jaz takrat predsednik vlade in ker se je tam hranilo, pa tega nisem odločil.« Kaj to pomeni? Da je zapisnik sicer nosil oznako zaupnosti, vendar ta ni bila evidentirana v skladu z zakonskimi pravili? Kdo teh pravil ni upošteval? »Če kdo nekam zapiše, da je zaupno, še ne pomeni, da je dokument zaupen.« Kdo pa je potem v glavo dokumenta napisal besedo zaupno? Zakaj? In predvsem, kako to, da je Pahor v skladu, kot pravi sam, za zaščito nacionalnih interesov dokument označil v skladu z zakonom, Janševa ekipa pa je ta dokument ali nepopolno ali pa nepravilno opremila? Zakon sicer predvideva sankcije za tiste, ki »tajnega podatka oziroma dokumenta ne označijo s predpisanimi oznakami«.

Politični udarec pod pasom

Diskretnost tovrstnih sestankov je stvar politične kulture in ne samo pravne regulacije. Prvi je o spornem magnetogramu javno in teatralno spregovoril ravno Janša, nihče prej tega dokumenta ni niti objavil, niti omenjal, niti uporabil.
Pri razkritju in vabilu na zaslišanje pa se je pokazalo še nekaj drugega. Janez Janša je na internetni strani svoje stranke objavil dolg zapis o tem, kako je znova postal žrtev temno-rdečih sil. »Isti ljudje, enaka politika, iste metode,« je zapisal v naslovu, kjer vleče vzporednice med vabilom na zaslišanje in dogajanjem s konca osemdesetih let. Katarina Kresal »zlorablja položaj notranje ministrice za maščevanje političnemu konkurentu, ki je v TV-soočenju razgalil njeno neznanje. Podobno je leta 1988 ravnal nekdanji jugoslovanski obrambni minister admiral Branko Mamula, ki je zaradi članka, v katerem je pisalo o gradnji njegove vile na jadranski obali in nedemokratičnosti JLA, zahteval kazenski pregon avtorjev«. Članek o admiralovem razkošju v Opatiji je bil leta 1988 objavljen v Mladini, zaradi njega je sodnik zaslišal celotno tedanje uredništvo, avtorja pa na koncu niso kaznovali, ker ga tudi niso našli. To sicer ni bil Janez Janša. Katarina Kresal je Janševe trditve sicer označila za absurdne. Trdi, da se v delo policije nikakor ne želi vmešavati.
Tovrstno sklepanje je lajtmotiv Janševe politične argumentacije. Ta je navadno takšna, da poveže dve, med seboj sicer ne nujno povezani dejstvi in ju interpretira v soodvisnosti. Tako je recimo trdil, da so izbrisani zavrnili slovensko državljanstvo, ker so aktivno nasprotovali osamosvajanju. Kar za veliko večino izbrisanih ne velja. Trdil je tudi, da so afero Patria skuhali v tedanji slovenski opoziciji, pa čeprav so neodvisni finski preiskovalci sami preiskovali sum kaznivega dejanja podkupovanja. In enako je tudi v tem primeru. Janša se retorično sprašuje in povezuje svoje vabilo na zaslišanje s procesom proti četverici, konkretno z Dragom Isajlevićem, nekdanjim uslužbencem Službe državne varnosti, ki je sodeloval pri postopkih zoper četverico in ki je danes v pogodbenem razmerju z ministrstvom za finance. Morda je res neokusno, da finančni minister zaposli človeka, nekdanjega agenta tajne policije, ki naj bi mu pomagal pri sanaciji nekaterih podjetij, a povezovanje službe nekega posameznika s policijsko preiskavo je vseeno drzno početje. Še posebno zato, ker Janša za svojo trditev, za povezavo med
Isajlevićem in policijsko preiskavo, ni ponudil nikakršnega dokaza.
A zanimivo je še nekaj drugega. Janša trdi, da je nesmiselno vabilo na zaslišanje posledica političnega pritiska ministrice Kresalove na delo policije. Hkrati je tudi javno objavil ime in priimek kriminalista, ki naj bi ga zaslišal. »Vse drugo bi še požrl, a če politik, ki v tem postopku nastopa kot osumljenec, javno objavi ime kriminalista, potem pa res ne vem, kaj je oblika političnega pritiska, če ne ravno objava imena,« pravi nek višji policijski uslužbenec.

Policija in politika

Predsednik Danilo Türk je ob dnevu policije dejal, da se ne sme »zgoditi, da bi politika posegla v delovanje in odločitve policije, ki so stvar policijske pristojnosti in policijske stroke«. V času Janševe vlade so obstajali resni indici, da policija ne deluje samostojno, pač pa po političnem diktatu. To nekateri policisti danes javno priznavajo. Težko je sicer napovedati, da bodo policisti na koncu spisali ovadbo zaradi kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov, še težje, da bo ta ovadba pripeljala do obsodbe. A že danes je jasno troje:
Prvič - Janez Janša je podatek, ki ima vsaj nekaj elementov tajnosti, uporabil kot sredstvo političnega boja. To je storil že v svoji knjižni uspešnici Premiki, kjer je namignil, da naj bi tedanji član predsedstva Ciril Zlobec italijanskemu veleposlaniku razkril nekaj podatkov o postopku slovenskega osamosvajanja. Podatke je Janša lahko dobil samo iz rok obveščevalnih služb, ki so snemale pogovor.
Drugič - v Janševem času so očitno slabo poznali stopnje zaupnosti in njihov pomen. Ob aferi Sova je uslužbenec Janševega kabineta razkril lokacijo obveščevalcev, Janšev generalni sekretar Predalič naj bi nepooblaščeno dostopal do arhivskega gradiva, v Janševem kabinetu magnetogramov pogovorov o Hrvaški niso niti ustrezno opremili.
In tretjič - Janez Janša je še vedno ujetnik svoje osamosvojitvene vloge. Njegovo zaslišanje je zaslišanje države, napad nanj je napad na državo, tisti, ki nasprotujejo njegovemu mnenju, nasprotujejo državi. Identično na primer razmišlja Dimitrij Rupel. Pa tudi Silvio Berlusconi, italijanski premier.
Iz Janševega zaslišanja bo v naslednjih dneh najverjetneje nastal velik politični in medijski šov. Pričakovano, saj gre za nekdanjega predsednika vlade. A ta šov ni v nobenem primeru povezan s procesom proti četverici. Takrat je šlo za etični in politični imperativ, danes pa gre za zlorabo politike.