Kadrovanje / Nazaj k zdravi pameti

Medtem ko je vlada Janeza Janše ob prevzemanju oblasti na področju kadrovanja v gospodarstvu delovala organizirano in sistematsko, vojaško, imamo lahko pri vladi Boruta Pahorja vtis zmešnjave. »Mineštra,« pravijo eni ob pogledu na kadrovsko kuhinjo, ki v teh dneh vre predvsem na Primorskem, okrog imenovanj v Luko Koper in Hit, »kriza korporativnega upravljanja,« vzklikajo ekonomsko izobraženi. Če smo Janšev model brezsramnega političnega kadrovanja zavrgli in če se tudi Pahorjev model sedaj kaže kot ne-model, kaj nam še preostane?
Preostane nam še tako imenovani »Mencingerjev model« kadrovanja ali vrnitev k zdravi pameti. Ekonomist Jože Mencinger, ki zase trdi, da se na korporativno upravljanje res ne spozna, ima namreč enostavno rešitev. Zadev ne želi še bolj zapletati, kot jih je zapletla Pahorjeva vlada: »Poglejte denimo to idejo strateških svetov. To je neumnost,« pravi, »če hočeš rešiti gospodarstvo, ne rabiš nobenega strateškega sveta. Rabiš tri ljudi, na katere se lahko zaneseš. Enostavno človeka vprašaš, kaj bi naredil. Tako smo včasih delali. Jaz denimo za nasvet kdaj vprašam svojega kolega Velimirja Boleta.«
Menedžerska obrt, poudarja Mencinger, je poleg tega danes »globoko precenjena«. Njihove sposobnosti in njihova vloga so predimenzionirane. »Enostavno ne verjamem, da je kdo tako dober, da mora zaslužiti milijon dolarjev na mesec, recimo v ZDA.« Že pred mnogimi leti je Mencinger poudarjal, da je to plemstvo 21. stoletja. Vzpostavil se je nek zaprt menedžerski krog, v katerem ti krožijo. Sedaj pa je nastala popolna zmeda, še večja, kot je bila kadarkoli. Na začetku 90. let, ko je bil Mencinger minister, »nam je bilo popolnoma vseeno, kdo je iz katere stranke, in tudi same stranke so se tako vedle, da niso vedele, kaj bi naj počele.« Poskus preseganja politizacije prek formalnih mehanizmov ne pelje nikamor, kvečjemu k debatam, ki se vrtijo v krogu, meni Mencinger.
Podobno razmišlja tudi Tone Kramberger, preučevalec elit s Fakultete za družbene vede. Kramberger se spomni teksta nekega skesanega ekonomista z MIT, ki je poudaril, da je prišel čas, ko je treba povečati nadzor nad menedžerji in ne slepo verjeti, da imajo sisteme, denimo finančni sistem, ki jim postavlja meje namesto drugih ljudi. In na koncu bi bilo treba tudi ponovno premisliti koncept odprtosti. »Doslej smo namreč radi povzdigovali odprte družbe, odprte meje in odprte trge, pozabili pa smo, da se na ta način poleg informacij prenašajo tudi krize.«
V konkretnem, slovenskem primeru naj bi to pomenilo dvoje. Prvič, da bi na stolpnico TR3 v centru Ljubljane namesto zapisa temperature postavili indeks zadolžitve, kjer bi pisalo, koliko je dolžna vlada, koliko gospodarstvo in za koliko se je zadolžilo prebivalstvo. Ter koliko let se bo vse to plačevalo. »Tako da ko dobiš plačo, lahko rečeš, aha, nisem dobil 400 evrov, ampak 250 evrov,« predlaga Kramberger. In drugič, da nehamo verjeti v »civilno religijo, ki se ji reče ekonomija«. Ljudska želja po pravljicah, ki se razteza od »Catch the cash« do vzajemnih skladov, se mora po Krambergerju razbliniti.