Klientelizem / Dokazano politično kadrovanje

Čeprav je politično kadrovanje v slovenskem prostoru ena izmed najbolj razvpitih tem, doslej še nismo naleteli na primer, da bi o tem črno na belem odločila katera od uradnih institucij, kot je sodišče ali inšpektorat. Podlaga za to sicer obstaja: zakon o delovnih razmerjih v 6. členu prepoveduje diskriminacijo zaposlenih na podlagi političnega prepričanja. To pomeni, da strankarska pripadnost pri imenovanju na uradniške položaje, še posebej na položaje, kjer se predvideva politična neodvisnost, ali na vrhovne položaje v nadzornih ustanovah, ne bi smela biti niti bistvena niti upoštevana.
A je takšne primere in zlorabe seveda izredno težko dokazati. Zato pa je toliko pomembnejši primer Boštjana Vernika Šetinca, zdaj zaposlenega pri varuhinji človekovih pravic, ki mu je uspelo prav to. Verjetno celo prvič. Vernik avgusta 2008 ni bil izbran na položaj zagovornika načela enakosti, ki deluje v okviru vladnega urada za enake možnosti. Presenečen nad odločitvijo se je zoper izbirni postopek pritožil na inšpektorat za delo in na upravno sodišče. In inšpektor za delo, ki je postopek prvi končal, je nedavno že ugotovil, da je v njegovem primeru res šlo za diskriminacijo.
Nad sklepom bi se pravzaprav morali kar zgroziti. Ne samo zato, ker je že kar delovni inšpektor, ki se navadno ukvarja z veliko preprostejšimi kršitvami delovne zakonodaje, naletel na politično kadrovanje, ampak tudi zato, ker je po ugotovitvi inšpektorja politično kadrovanje, natančneje diskriminacija pri javnem razpisu na podlagi prepričanja potekala prav v instituciji, ki je prva v državi pristojna za to, da se bori proti diskriminaciji. Torej bi morala biti bleščeč zgled vsem drugim. Če je politični apetit brezsramno vdrl celo tako daleč, potem se lahko upravičeno vprašamo, kako je šele drugod.