Bili smo v zmoti, hudi zmoti!

Umrl je Robert McNamara, nekdanji direktor Forda, nekdanji predsednik Svetovne banke in nekdanji ameriški obrambni minister, zaradi čigar napačne ocene je med vietnamsko vojno umrlo štiri milijone ljudi

»Če bi vojno izgubili, bi nam sodili kot vojnim zločincem,« je med II. svetovno vojno - po strateškem bombardiranju Japonske, predvsem Tokia, ko je umrlo okrog 100.000 civilistov - dahnil sloviti ameriški general Curtis LeMay. Toda Američani so II. svetovno vojno dobili. Vietnamske vojne kasneje niso dobili, pa jim kljub temu niso sodili kot vojnim zločincem. In Robert McNamara je bil obrambni minister, ki je vietnamsko vojno pripeljal v leto 1968. Ali bolje rečeno, McNamara je bil obrambni minister, ki je vietnamsko vojno izgubil. In to potem obžaloval. Z Vietnamom so Američani počeli to, česar niso mogli početi s Kubo - Kubi so pokazali, kaj bi počeli z njo, če bi lahko. Vietnamska vojna je bila predfilm za kubansko vojno, do katere pa nikoli ni prišlo, ker se je sama vietnamska vojna tako kalvarično zavlekla, da je postala popolna antireklama za kakršnokoli invazijo na Kubo. Nič, Hošiminh - »striček Ho« - je v Vietnamu zadrževal toliko ameriških vojakov in jim obenem delal take stroške, da je Amerika lahko Kubo le gledala. Toda Robert McNamara ni obžaloval toliko tega, da so vietnamsko vojno izgubili, kot to, da je do vojne sploh prišlo. »Bili smo v zmoti, hudi zmoti,« je famozno zapisal v svoji famozni avtobiografiji Retrospektivno - Tragedija in lekcije Vietnama (1995), orjaškem bestselerju, ki je Errola Morrisa, kultnega dokumentarista, spodbudil, da je McNamaro leta 2003 odpeljal v spovednico. Tej presenetljivi, za mnoge šokantni, vsekakor pa unikatni spovednici je bilo naslov The Fog of War ali po naše: Vojna megla.
Dokumentarec, v katerem bi se nesojeni ameriški »vojni zločinec« in nekdanji obrambni minister javno spovedal in pokesal, je bilo najmanj, kar smo pričakovali v času, ko je Amerika podivjano planila nad Irak in ko je obrambni minister - tokrat ne Robert McNamara, ampak Donald Rumsfeld - samozavestno mahal s statistiko, menedžersko hvalil svoje »skills« in ustvarjal vtis, da mu je vse kristalno jasno in da je iraška vojna čista kot solza. Tudi McNamara je mislil, da mu je vse kristalno jasno in da je vietnamska vojna čista kot solza, toda živel je v megli. Mislil je, da vidi, v resnici pa je bil slep. In v oskarjevskem dokumentarcu Vojna megla je dobil svetopisemsko dimenzijo slepca, ki je končno spregledal. Jasno, čudežno. Čudežno? Ja, čudežno: si predstavljate, da bi spregledal Donald Rumsfeld? McNamara je spregledal šele 30 let kasneje, boste rekli. Vsekakor, toda Rumsfeld ne bo živel tako dolgo.
McNamara kategorično pove, da so Vietnamce - komuniste, vietkongovce, hošiminhovce - napačno ocenili, pa ne le njih, ampak tudi njihove geopolitične pretenzije. Da so hudo precenili nevarnost, ki jo je za Ameriko pomenil Severni Vietnam, in da so obenem hudo precenili nevarnost, ki jo je pomenila potencialna »komunizacija« Južnega Vietnama. V zgodbi o tem, da mali komunistični Vietnam ogroža Ameriko, njeno nacionalno varnost in njene globalne interese, so pretiravali. Na Vietnamce in njihove voditelje so gledali le skozi svoje oči, le skozi svojo zmotno, pristransko, superiorno, imperialistično, zunanjo, slabo informirano optiko. Pomeni: v kožo sovražnika se niso bili sposobni vživeti. Videli so le to, kar so verjeli, toda v vojni je pogosto zmotno oboje - tako to, kar verjameš, kot to, kar vidiš. Vietnamske notranje politike - same kompleksnosti vietnamske politike - se sploh niso zavedali. Če pa se je že ravno so, potem so jo povsem napačno ocenili. Podcenili so moč nacionalizma, ali natančneje: podcenili so prav motivacijsko silo nacionalizma, v imenu katerega so ljudje voljni umreti. O vietnamski zgodovini, kulturi in politiki niso imeli pojma, kakor tudi niso imeli pojma o karakterju in navadah vietnamskih voditeljev. Pomeni: tega, kar jih je presegalo, niso dojeli.
Še huje, omejenosti moderne vojaške tehnologije se niso zavedali - nič bolj pa se niso zavedali omejenosti moderne vojaške doktrine, tako da svoje vojaške taktike niso znali prilagoditi »srcem in glavam« totalno drugačne kulture. Racionalnost jim ni pomagala. Njihove akcije in operacije so bile nesorazmerne. Delovali so skrivnostno, namesto da bi Američanom - financerjem tega podjetja - pred eskalacijo vojne predstavili vse fakte, tako da Američani potem niso vedeli, zakaj se v Vietnamu dogaja to, kar se dogaja. Mislili so, da je Amerika vsevedna in vsevidna, da torej najbolje ve, kaj je v interesu te ali one države, v resnici pa bi morala o tem, kaj je v interesu kake države, recimo Vietnama, presoditi odprta razprava v mednarodnih forumih. »Nimamo od Boga dane pravice, da vsako nacijo oblikujemo po svoji podobi,« vsaka ameriška vojaška intervencija pa bi morala potekati »v sodelovanju z multinacionalnimi vojaškimi silami in podporo mednarodne skupnosti«. Niso se zavedali, da v mednarodni politiki včasih nastopijo problemi, za katere ni takojšnje rešitve, kar pomeni, »da je treba včasih shajati z nepopolnim, neurejenim svetom«. Ne da bi to kaj pomagalo: »Človeške narave ne moreš spremeniti.«

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.