intervju / Lidija Apohal Vučković, Urad za makroekonomske analize in razvoj

Kako daleč smo še od družbe blaginje, zakaj je reforma plač v javnem sektorju problematična in zakaj nas pred staranjem prebivalstva ne more rešiti načrten uvoz delovne sile, smo se pogovarjali z Lidijo Apohal Vučković, vodjo sektorja za družbeno blaginjo in socialni razvoj na uradu vlade za makroekonomske analize in razvoj, svetovalko predsednika vlade Boruta Pahorja za socialne zadeve in članico uredniškega odbora publikacije Socialni razgledi.

Kdaj je mogoče govoriti o družbi blaginje?

V teoriji poznamo koncepta države blaginje in družbe blaginje. V zadnjem času države vse bolj težijo k temu, da bi iz države blaginje prešle v družbo blaginje, saj se je prvi koncept izkazal za premalo učinkovitega, pa tudi ne prav vzdržnega. Družba blaginje v teoriji pomeni, da si lahko vsak posameznik ustvari kakovostno življenje. Pri tem naloga države ni, da zagotavlja socialno varnost, ampak da ustvarja možnosti za to, da si posameznik lahko ustvari kakovostno življenje. V nasprotju z državo blaginje, kjer je odgovornost za premagovanje tveganj prvenstveno na državi, je v družbi blaginje odgovornost prvenstveno na posamezniku, pomembno vlogo pa ima tudi civilna družba. Glavni cilj države blaginje je čim bolj pravična redistribucija dohodka, dobrin in storitev, v družbi blaginji pa je glavni cilj čim večja ekonomska in socialna vključenost vsakega posameznika in ustvarjanje enakih začetnih možnosti. To je teorija, v praksi pa tako jasnih ločnic seveda ni.