Plošče / Bibio: Ambivalence Avenue

+ + + +

Po petih letih se je zgodilo tisto, kar je bilo neizogibno slišati že na prvi posluh. Zdelo se je, da je album Fi (2004) britanskega producenta Stephena Wilkinsona alias Bibia kot ustvarjen za založbo Warp Records. In ker takrat angažmaja ni bilo, smo se Warpovi neodzivnosti čudili ob vsaki Wilkinsonovi novi plošči. Nazadnje februarja letos, ko je luč sveta ugledal njegov tretji dolgometražec Vignetting the Compost. Sorodnost (a ne generična - te je dovolj na vsakem koraku) z recentno glasbo dvojca Boards of Canada, ki velja za enega od štirih nosilnih stebrov te cenjene založbe, je bila nezgrešljiva. Za nameček je Wilkinson že leta 2006 prispeval še remiks za eno od Clarkovih skladb, Clarka pa pri Warpu potiskajo v ospredje kot enega najobetavnejših sodobnih elektrončkarjev, a pogodbe tudi takrat niso podpisali. No, Bibio je album Ambivalence Avenue naposled le objavil pri tem pionirskem neodvisnem založniku, in dasiravno velja, da se ta v novem tisočletju še vedno išče, se Wilkinsonova estetika izvrstno poda smernicam, s katerimi se je Warp proslavil v devetdesetih letih minulega stoletja. Tudi njemu uspe najti ravno prav melanholije in nostalgije, hkrati pa se - v slogu Aphex Twina, Autechre, dua Boards of Canada in drugih čislanih warpovcev - pri tem uspešno izogne patetiki, kakršna vse prepogosto kvari aktualne sodobne muzike. Kombiniranje folkovskih in elektronskih praks je vrhunec sicer doživljalo pred približno petimi leti, vendar je Wilkinson vedno silil iz teh okvirov, zato njegova glasba tudi danes - ko se zdi, da se je ta estetika izpela - še vedno ponuja presežek.