Človekove pravice / Tožilstvo pogleda stran

Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je v letnem poročilu za leto 2008 med drugim poudarila, da bo treba veliko odločneje omejiti in sankcionirati sovražni govor, za katerega še opozarja, da ga je v zadnjem času čedalje več. Kot krivca za odsotnost pregona kaznivih dejanj po 297. členu novega kazenskega zakonika je navedla tožilstvo.
Podatek, da je sovražnega govora vse več, drži. V uradu varuhinje so lani ugotovili največje povečanje zadev prav pri sovražnem govoru vseh vrst in oblik. Tudi podatki policije kažejo, da število teh dejanj zadnja leta narašča, leta 2007 jih je bilo prijavljenih 16, od tega je policija vložila osem kazenskih ovadb, lani je bilo prijav že 19, policija pa je vložila 13 kazenskih ovadb. Poleg tega je policija samo v Ljubljani obravnavala še 25 prekrškov zoper javni red in mir, storjenih z namenom zbujanja narodnostne, rasne, spolne, etnične, verske, politične nestrpnosti ali nestrpnosti glede spolne usmerjenosti. Čeprav gre za precejšnje povečanje v primerjavi s prvimi leti tega tisočletja (leta 2003 le tri prijave), je prijav sovražnega govora malo. Vsekakor so organi pregona v obravnavo vzeli bistveno manj zadev kot urad varuhinje. Poleg tega iz policijskih podatkov očitno izhaja, da se organi pregona odzivajo samo na prijave, ne pa sami od sebe ali celo po navodilih tožilstva.
Domnevamo lahko, da tudi glede nedejavnosti tožilstva varuhinja ne govori na pamet, saj z organi pregona veliko sodeluje, še posebej s tožilstvom; nanj se obrne, ko pri svojem delu zazna znake kaznivega dejanja. Pravi, da tudi to sodelovanje ni dobro: »V preteklosti smo večkrat izpostavili neresno obravnavo posameznih ovadb oziroma naznanil, npr. glede zaznavanja diskriminatornega motiva ob nasilnih dejanjih in celo v primerih, ko je naznanila sovražnega govora podal varuh človekovih pravic sam, saj se na posamezna ravnanja pristojni organi sploh niso odzvali.« Pregon sovražnega govora pa je še toliko bolj odvisen od aktivnosti tožilstva, saj sovražni govor glede na sodno prakso lahko preganja zgolj tožilstvo. Gre za eno izmed kaznivih dejanj zoper javni red in mir, pri katerih velja fikcija, da neposredno prizadete osebe sploh ni. Varuhinja zato še opozarja: »Za zajezitev teh pojavov je zato ključna praksa organov pregona. Že v poročilu za leto 2007 smo opozorili na njihovo nenadomestljivo vlogo.« Potem dodaja: »Žal dosedanjega ravnanja države na tem področju ne moremo oceniti pozitivno. Pogosto je zaznati podcenjevanje njihove nevarnosti.« Da tožilstvo nima jasne predstave, kako in kdaj preganjati sovražni govor, potrjujejo tudi na policiji: »Na vrhovno državno tožilstvo smo pred kratkim poslali dopis, v katerem smo VDT zaprosili za usmeritve in načelno mnenje glede ukrepanja policije in tožilstva pri podanem sumu storitve kaznivega dejanja po 297. členu KZ-1, saj tožilstva različno tolmačijo znake tega kaznivega dejanja in obenem obstoj suma.«
Za mnenje smo poprosili urad generalne državne tožilke Barbare Brezigar, v njenem imenu pa je bil oster vrhovni državni tožilec Aleš Butala: »Takšne vsebine letnega poročila za 2008 ni mogoče povezovati z oceno, da ''ne kaže na resno in dosledno kaznovalno politiko'', pač pa prej z nerazumevanjem vloge kazenskega pregona v pravni državi, morda celo s podcenjevanjem dela državnih tožilcev.« Butala nadaljuje, da je represija po njegovem mnenju sicer zgolj eno izmed sredstev za boj proti kriminaliteti: »Poudarek mora biti na osveščanju, izobraževanju in drugih dejavnostih za preprečevanje sovražnega govora, ne pa na njegovem kazenskopravnem sankcioniranju, kar poudarja varuhinja. Njeno zavzemanje za represijo ni skladno z načeli delovanja ombudsmana.« Oster Butalov odziv preseneča, ker je kar dvanajst let, točneje od leta 1994 do 2006, opravljal delo namestnika varuha človekovih pravic.
Dr. Aleš Završnik z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani sicer soglaša, da kazenski pregon ne more postati osrednji instrument zmanjševanja sovražnega govora: »Ko se bo to zgodilo, bomo že v velikih težavah. Včasih moramo izjave posameznikov, ki gradijo svojo politično ali javno kariero in podobo, jemati tako, kot da se ni nič zgodilo.« Hkrati dodaja, da je sovražni govor pojav, ki ga kaže jemati zelo resno, »saj lahko privede do pogromov, kot sta holokavst in etnično čiščenje. Vzorci sovražnosti do Romov v vzhodno-evropskih državah so recimo povsem podobni sovražnosti do Judov pred 2. svetovno vojno in med njo.« Završnik sicer povsem razume varuhinjo oziroma njeno mnenje o nedejavnosti organov pregona in dodaja, da lahko iz svojih izkušenj potrdi, da organi pregona pogosto dejansko podcenjujejo nevarnost sovražnega govora.