Intervju / Arhitektura, ki ni sama sebi namen

Sodobna slovenska arhitektura premore nekaj odličnih arhitektov, med katerimi vse bolj izstopata tudi zakonca Lena in Tomaž Krušec. Njun vzpon se je začel leta 2005, ko sta za ureditev Pilates centra v Ljubljani prejela nagrado interjer leta. Leta 2007 sta bila nagrajena s Plečnikovim odličjem za Celjsko kočo, lani pa sta v kategoriji večstanovanjske stavbe prejela priznanje zlati svinčnik za Skalni vili v Celju, v kategoriji javne zgradbe pa zlati svinčnik za Poslovilni objekt na teharskem pokopališču. Med najnovejšimi projekti velja omeniti še večstanovanjski objekt na Pokljukarjevi ulici v Ljubljani. Po njunih načrtih trenutno izvajajo nov objekt Biotehniške fakultete v Ljubljani in novo tržnico v Celju. Tomaž svoje znanje že nekaj let prenaša na prihodnje rodove arhitektov kot asistent v seminarju prof. Aleša Vodopivca na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, od lani pa tudi samostojno vodi t. i. usmerjeni seminar. Manj znano je, da si je zadnje leto študija izkušnje nabiral tudi na Akademiji za arhitekturo v Mendrisiu, v ateljeju svetovno znanega švicarskega arhitekta Petra Zumthorja, letošnjega dobitnika prestižne Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo.

Zakaj odločitev za študij arhitekture? Sta se pri osemnajstih sploh zavedala, v kaj se podajata?

> Lena: Arhitekturo sem vedno dojemala kot poklic, ki omogoča določeno mero svobode in ustvarjalnosti - v tem smislu so se mi pričakovanja uresničila. Res pa je, da je odgovornost veliko večja, kot si predstavljaš pri osemnajstih.
Tomaž: Po pravici povem, da se ne spomnim, zakaj sem se odločil za študij arhitekture, vem pa, da je bila to moja edina izbira in da nisem imel rezervnega plana. Človek se v teh letih odloča instinktivno. Danes pri študentih vidim, da si na začetku nihče zares ne predstavlja, kaj bi lahko od tega poklica pričakoval. Od prvega do devetega semestra naredijo ogromen preskok v osebnem razvoju. Iz nebogljenih otrok se večinoma razvijejo v zrele osebe. Naloga mentorja, ki ta razvoj spremlja, je predvsem, da s svojim zgledom in znanjem v njih vzbudi ljubezen do arhitekturne stroke. Če mu to uspe, je naredil vse. Jasno pa je, da v petih letih iz njih ni mogoče narediti vrhunskih strokovnjakov, ker bodo za to potrebovali bistveno več časa, morda tudi vse življenje.