Manipulator / Ne žali boga!
Irska kriminalizirala blasfemijo
Erik Valenčič
MLADINA, št. 30, 30. 7. 2009
Kazniv performans?
© Ondřej Polák
Od tega tedna je na Irskem z zakonom prepovedano povedati tole šalo: »Vprašanje: kakšna je razlika med Jezusom in Jezusovo sliko? Odgovor: da pribiješ Jezusovo sliko, potrebuješ samo en žebelj.«
Čeprav je ta šala neokusna, se vendarle marsikomu najbrž zdi nepredstavljivo, da bi jo bilo treba uradno prepovedati. In celo sankcionirati. A na Irskem so se spomnili prav tega. Bogokletje je zdaj stvar kazenskega pregona z zagroženo globo do 25.000 evrov. Vlada, ki se je odločila za to, se je na začetku celo zavzemala za globo v višini 100.000 evrov.
Vse skupaj zveni kot neokusna šala, vendar ni. Ob prenavljanju drakonskega zakona o obrekovanju iz leta 1961 je minister za pravosodje Dermot Ahern odločil, da žaljenje vesoljnega pravljičnega bitja in s tem čustev tistih, ki se k njemu obračajo po nasvete, ne more soditi v sklop človekove pravice do svobode govora. Policija ima v skladu z novim zakonom pooblastila, da izvaja racije pri založnikih, za katere sumi, da objavljajo »bogokletna stališča«, in pri tem uporabi »primerno silo«.
Čeprav irska ustava predvideva svobodo govora, je v njej tudi zapisano, da se prepoveduje objava »bogokletnih, uporniških ali nespodobnih zadev«. Res je, da še nikogar (vsaj v zadnjih štirih desetletjih) zaradi tega niso zažgali na grmadi, bodo pa zato zdaj koga zaradi bogokletnih izjav vsaj oglobili.
Vsi Irci se z zakonom ne strinjajo. Procedura pravi, da bi za spremembo zakona potrebovali spremembo ustave. A tega je minister za pravosodje označil za »dragega in neupravičenega«. Nenavadna razlaga, če upoštevamo, da bo Irska jeseni ponavljala referendum o lizbonskem sporazumu, da bi bil v drugo njegov izid v skladu z željami EU? Ali niso ravno tako in iz istega razloga ponavljali tudi referenduma o sporazumu iz Nice?
Sicer pa sporni zakon ni bil uveljavljen zaradi pritiskov cerkvenih lobijev - čeprav bi ga znala cerkev uporabiti sebi v prid -, sprejela ga je politika. Po prepričanju tamkajšnjih in britanskih medijev se je nepriljubljena vlada za ta korak odločila, da bi na svojo stran pridobila ruralne in konservativne volivce. Morda je to res, a država bi morala, če že želi pred groznim bogokletjem zavarovati verska čustva državljanov, najprej odgovoriti na pradavno vprašanje: kaj verska resnica sploh je. Do takrat bo namreč na tem področju obstajal pravni vakuum. Kot je dejal Michael Nugent iz organizacije Atheist Ireland: »Ta zakon ne varuje verskih prepričanj, zgolj spodbuja izražanje ogorčenja in kriminalizira svobodo govora. Če velja tak zakon in človek izrazi neko prepričanje o bogovih in drugi ljudje menijo, da to žali njihovo prepričanje o bogovih, potem je to lahko razlog za njihovo ogorčenje. In to ogorčenje že samo po sebi postane dovoljšen razlog, da je mnenje, s katerim se ne strinjajo, nezakonito.«
Erik Valenčič
MLADINA, št. 30, 30. 7. 2009
Kazniv performans?
© Ondřej Polák
Od tega tedna je na Irskem z zakonom prepovedano povedati tole šalo: »Vprašanje: kakšna je razlika med Jezusom in Jezusovo sliko? Odgovor: da pribiješ Jezusovo sliko, potrebuješ samo en žebelj.«
Čeprav je ta šala neokusna, se vendarle marsikomu najbrž zdi nepredstavljivo, da bi jo bilo treba uradno prepovedati. In celo sankcionirati. A na Irskem so se spomnili prav tega. Bogokletje je zdaj stvar kazenskega pregona z zagroženo globo do 25.000 evrov. Vlada, ki se je odločila za to, se je na začetku celo zavzemala za globo v višini 100.000 evrov.
Vse skupaj zveni kot neokusna šala, vendar ni. Ob prenavljanju drakonskega zakona o obrekovanju iz leta 1961 je minister za pravosodje Dermot Ahern odločil, da žaljenje vesoljnega pravljičnega bitja in s tem čustev tistih, ki se k njemu obračajo po nasvete, ne more soditi v sklop človekove pravice do svobode govora. Policija ima v skladu z novim zakonom pooblastila, da izvaja racije pri založnikih, za katere sumi, da objavljajo »bogokletna stališča«, in pri tem uporabi »primerno silo«.
Čeprav irska ustava predvideva svobodo govora, je v njej tudi zapisano, da se prepoveduje objava »bogokletnih, uporniških ali nespodobnih zadev«. Res je, da še nikogar (vsaj v zadnjih štirih desetletjih) zaradi tega niso zažgali na grmadi, bodo pa zato zdaj koga zaradi bogokletnih izjav vsaj oglobili.
Vsi Irci se z zakonom ne strinjajo. Procedura pravi, da bi za spremembo zakona potrebovali spremembo ustave. A tega je minister za pravosodje označil za »dragega in neupravičenega«. Nenavadna razlaga, če upoštevamo, da bo Irska jeseni ponavljala referendum o lizbonskem sporazumu, da bi bil v drugo njegov izid v skladu z željami EU? Ali niso ravno tako in iz istega razloga ponavljali tudi referenduma o sporazumu iz Nice?
Sicer pa sporni zakon ni bil uveljavljen zaradi pritiskov cerkvenih lobijev - čeprav bi ga znala cerkev uporabiti sebi v prid -, sprejela ga je politika. Po prepričanju tamkajšnjih in britanskih medijev se je nepriljubljena vlada za ta korak odločila, da bi na svojo stran pridobila ruralne in konservativne volivce. Morda je to res, a država bi morala, če že želi pred groznim bogokletjem zavarovati verska čustva državljanov, najprej odgovoriti na pradavno vprašanje: kaj verska resnica sploh je. Do takrat bo namreč na tem področju obstajal pravni vakuum. Kot je dejal Michael Nugent iz organizacije Atheist Ireland: »Ta zakon ne varuje verskih prepričanj, zgolj spodbuja izražanje ogorčenja in kriminalizira svobodo govora. Če velja tak zakon in človek izrazi neko prepričanje o bogovih in drugi ljudje menijo, da to žali njihovo prepričanje o bogovih, potem je to lahko razlog za njihovo ogorčenje. In to ogorčenje že samo po sebi postane dovoljšen razlog, da je mnenje, s katerim se ne strinjajo, nezakonito.«