Tajkunizacija / Šrotovi pomagači

Šrot je sicer danes dežurni krivec za največje tajkunske stranpoti slovenske tranzicije. A njegov imperij, ki je nastal prek zastave medijev, s pomočjo ideologije nacionalnega interesa, so omogočile štajerske povezave z lokalnimi politiki in pomagači iz Nove KBM.
Šrot, prej občinski funkcionar občine Laško, kjer je na koncu opravljal vlogo podpredsednika izvršnega sveta, je krmilo pivovarne prevzel šele pred štirimi leti. Na vrh ga je pripeljal dolgoletni direktor pivovarne Tone Turnšek ob svoji upokojitvi. Da je prišel na vrh, je bila odločilna njegova vloga v pivovarski vojni, v kateri je z zapletenimi kombinacijami v boju proti belgijskemu Interbrewu prevzel slovensko industrijo pijač, od Radenske prek Fructala do Uniona.
Res je, da je skupina Pivovarna Laško z njegovo pomočjo postala močna sila. A pri tem prvem preboju zgolj Šrotova pregovorna poslovna nadarjenost ni zadostovala. Odločilna je bila namreč prav pomoč politike. Laško je pivovarsko vojno dobilo, ker je igralo na strune nacionalnega interesa, s katerim je naveza Šrot-Turnšek slovensko javnost prepričevala, da država svojih najpomembnejših draguljev ne sme prodati v tujino. V politiki je bilo moč najti zagovornike nacionalnega interesa v SLS, ki je bila tedaj vladna stranka.
Prva pomoč politike iz kroga SLS je prišla v četrtek, 20. decembra 2001. Tedaj je laški pivovarni za dokončno prevlado v Unionu manjkala le še manjša količina Unionovih delnic. V paradržavni Slovenski odškodninski družbi (SOD) so se nadzorniki z direktorjem tisti dan pogovarjali, kaj storiti, saj so imeli na mizi dve ponudbi. Tujo in slovensko. V skladu z zakonitostjo trga naj bi se odločili, naj Laško ali Interbrew ponudbo še izboljšata, po načelu kdo da več, a je naslednje jutro Anton Končnik, direktor SOD, ki je bil blizu SLS, brez soglasja nadzornega sveta, 4,7 milijarde tolarjev Unionovih delnic prodal Laškemu, kar je pozneje, leta 2005, z znano odločbo legaliziral tudi urad za varstvo konkurence.
Zanimivo je, kaj je o tem napisala Šrotova žena, Anica Šrot - Aužner, ki je svojo kariero začela kot trgovka pri Tušu. Maja 2005 je na visokošolskem programu mariborske Ekonomsko-poslovne fakultete diplomirala z naslovom Prevzemi in kapitalske povezave Pivovarne Laško. V diplomi je zapisala, da se je Laško odločilo za nakup Dela zaradi »vpliva, ki ga ima časopisna hiša na oblikovanje javnega mnenja in s tem na politiko«. Tedaj namreč še ni bilo znano, ali bo urad za varstvo konkurence Laškemu odobril nakup Uniona, je zapisala.
Leto dni pozneje, ko je bila dobljena bitka z Interbrewom, pa se je Pivovarna Laško osamosvojila še od države. Od tedaj tudi aktualne vlade in aktualni direktorji paradržavnih skladov na družbo niso imeli več vpliva. Pivovarna Laško je to storila tako, da je skupaj s svojo Radensko sprva obvladala Infond Holding, katerega večinski lastnik sta bila najprej Nova KBM in njen KBM Infond. Nato pa so kapital v Infond Holdingu izkoristili za nakup kontrolnega deleža v Pivovarni Laško. Krog je bil sklenjen. In sicer s pomočjo skladov, ki jih je rodila in redila Nova KBM, oplemenitili pa so jih predvsem štajerski certifikatni vlagatelji. S tem pa so Laščani dobili tudi nadzor nad tranzicijskimi milijardami, ki so bile vložene v več kot 150 slovenskih podjetij.
Če bi Nova KBM z zaupano lastnino več kot sto tisoč certifikatnih vlagateljev ravnala gospodarno, bi se pred tem prevzemom branila. A se ni. Zanimivo je, da so nekateri glavni finančniki iz kroga Nove KBM kmalu za tem pristali v družbah okrog Pivovarne Laško. Mimogrede, leta 2002 je nadzorni svet Infond Holdinga vodil sedanji predsednik uprave Nove KBM Matjaž Kovačič.
S takšnimi mahinacijami se je oplemenitila tudi Šrotova Atka - Prima. Samo en primer iz delniških knjig: leta 2002 je iz Infonda Pida »izginilo« 9,5 odstotka Pivovarne Laško. Delež pida, ki ga je imela pivovarna, se je prenesel na borznoposredniško podjetje Cogito in na podjetje Enigma F. K., čez nekaj dni pa je borznoposredniška hiša Cogito prodala prvi delež pida nazaj Radenski, drugi del pa se je pojavil v obliki lastništva, ki ga je dobilo podjetje Atka Prima, d. o. o. To se je zgodilo na silvestrovo 2002. Približno odstotek Pivovarne Laško, ki ga ima v lasti Šrotovo podjetje Atka-Prima, je danes vreden okrog 2 milijona evrov.
Zadnja faza privatizacije Laškega pa se je zgodila konec julija 2006, ko je v časopisu Večer dotlej neznano podjetje z imenom Kolonel objavilo ponudbo za odkup delnic Infond Holdinga 1 (pozneje Centra naložbe). Po razmeroma ugodni ceni, za 8,4 milijona evrov, je nato presenetljivo hitro, v nekaj dneh, Šrotov Kolonel prevzel Center naložbe. Delnice je tedaj podjetje Kolonel kupovalo po ceni nekaj več kot 2 evra, resnična vrednost delnice, po izračunih revije Manager, ki so upoštevali vrednost naložb, naj bi znašala celo 50 evrov.
In kdo je bil na drugi strani tako »neumen,« da je bogastvo izpustil iz rok? Največji delež je »Šrotu« prodala Radenska (19,9 odstotka), ki tako ali tako spada v Skupino Pivovarne Laško, sledita pa mariborska Nova KBM (10 odstotkov) in njen sklad za upravljanje KBM Infond (9,1 odstotka). Z drugimi besedami, tudi zadnji, odločilni menedžerski prevzem Laškega je bil izpeljan z vednostjo partnerjev. Denimo predsednika uprave Nove KBM Matjaža Kovačiča. Ki pa pojasnil o tej temi ne daje. Za higieno v državi, obremenjenimi s tajkunskimi zgodbami, bi bila razjasnitev tega ozadja seveda pomembnejša kot lovljenje individualca, Boška Šrota.