Cerkev in država / Normativni “status quo”

Lansko jesen, na zadnji dan koalicijskih pogajanj, so se stranke sedanje vladajoče večine zavezale, da bodo »partnerji redefinirali odnos med državo in verskimi skupnostmi ter pri tem upoštevali načelo ločenosti države in verskih skupnosti ter načelo enakosti verskih skupnosti«. Dikcija je vznemirila vodstvo slovenske RKC, ki jo je najprej razumelo kot napoved oživljanja negativnega odnosa do RKC. Zato je dr. Igor Lukšič, minister za šolstvo, pomiril strasti z izjavo, da »sporno določilo pomeni, da bomo odnos med verskimi skupnostmi in državo premislili v luči načel o ločenosti države in verskih skupnosti ter enakosti teh. Popravkov zakona o verski svobodi v koaliciji ne izključujemo, vendar pa jih bomo sprejeli v sodelovanju z vsemi verskimi skupnostmi«.
V osmih mesecih delovanja nove vlade je bilo to prvič in zadnjič, da se je kdo izmed vlade oglasil na temo »redefinicije odnosov« in sploh glede preurejanja razmerij med državo in verskimi skupnostmi. Si je vlada v času ukvarjanja predvsem z gospodarskimi in razvojnimi dilemami premislila ali pa jo je strah pred odprtjem te, ideološko in politično vroče teme?
»Kaže, da so se ustrašili lastne sence oziroma da je očitek, da gre za napad na cerkev, kot se ga zelo rad poslužuje Stres, imel svoje učinke,« pravi sociolog religije, dr. Marjan Smrke. Ob tem pa Smrke opozarja, da je vprašanje urejanja odnosov z verskimi skupnostmi sicer občutljivo vprašanje, ki prestopa meje ozke politike, toda »branjenje načela ločenosti države od cerkve oziroma korigirati zakonodajo, ki s tem ni v skladu, je branjenje ustave«.