Genova

Travma.

Michael Winterbottom je eden izmed kraljev arty eksploatacije. Ni režiser zgodb, ampak režiser premis. Zaporniki iz Guantanama, usmrčeni Daniel Pearl, hardcore seks, metafikcijski Tristram Shandy, afganistanski begunci, acid-punkerski Manchester in okupirano Sarajevo so v njegovih filmih le tabloidne premise, ki jih z angažiranim, gverilskim, vagabundskim, zadnje čase epileptičnim slogom spreminja v work-in-progress: ko gledate njegov film, imate vedno občutek, da je posnel le prvo verzijo filma in da bo novo, boljšo, »idealno« verzijo posnel takoj, ko bo imel čas. I'll be back! Tudi Genova je film premise: kaj se zgodi, če mama nenadoma umre? Če recimo umre v prometni nesreči, za katero je delno kriva starejša hči, še najstnica? In kaj se zgodi, če oče (Colin Firth), stoični akademik, potem sklene, da bo družino - sebe in dve hčerki, 17-letno Kelly (Willa Holland) in 10-letno Mary (Perla Haney-Jardine) - terapevtsko preselil nekam stran, toda ne v Benetke, kamor se običajno zatečejo zlomljene kozmopolitske duše, ampak v Genovo? Vse, kar se je stoletja nabiralo v Genovi, se prelevi v predvidljivo družinsko »hišo strahov«, eterično simultanko, prešpikano z občutkom krivde, emocionalno nedorečenostjo, nemirnim resentimentom, mučeniškim žalovanjem, paničnim samopomilovanjem, nervozno odtujenostjo, guignolskimi risbami, razbitim steklom, hreščanjem cerkvenih oltarjev in paranormalnimi fantomi Solarisa, ki jim skuša Winterbottomov prosti slog vcepiti vtis suspenza, neposrednosti in nepredvidljivosti. Kako napeto, neposredno in nepredvidljivo bi šele bilo, če bi se tja preselili v času antiglobalistične »bitke za Genovo«.
(Kinodvor)