DVD / Rašomon
Akira Kurosawa Toshiro Mifune, Masayuki Mori, Machiko Kyo
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 35, 3. 9. 2009
12. stoletje: Japonsko stiskajo dež, mrak in kri, ko se srečajo trije moški. Eden izmed njih pove, da je bil priča šokantnega dogodka: bandit (Toshiro Mifune) je v gozdu ubil samuraja (Masayuki Mori) in posilil njegovo žensko (Machiko Kyo). Toda potem slišimo in vidimo še tri verzije tega »šokantnega« dogodka: prvo verzijo pove bandit, drugo »posiljena« ženska, tretjo pa samuraj... ee, mrtvec - skozi medij. Ergo: imamo štiri priče dogodka, štiri flashbacke, štiri videnja dogodka, štiri perspektive, toda vse te verzije se razlikujejo. Kdo je ubil samuraja? Bandit ali ženska? Je padel v boju za čast? Je naredil samomor? Kaj je videl ta, ki pravi, da je vse to videl? Vsak je dogodek videl po svoje, celo mrtvi samuraj. Rašomon ni le film, v katerem se zgodi več, kot vidijo oči, in v katerem ne moreš nikomur verjeti, ampak film, v katerem ne moreš verjeti niti mrtvecu. Še celo mrtvec skuša zgodbo o svoji smrti prirediti in sfrizirati. Da mrtvi govorijo resnico, ker nimajo več nobenega razloga, da bi lagali - pozabite! Mrtveci lažejo - tako kot tisti, ki pravijo, da so »vse« videli. Rašomon, ki ga je leta 1950 posnel Akira Kurosawa (Zlati lev, tujejezični Oskar), je tako velik, da ni le del zgodovine filma, ampak tudi del zgodovine sveta. Tako kot je veliko naredil za film, je veliko naredil tudi za realnost, ali bolje rečeno, Rašomon - enigma, puzzle, kult, klasika - je film, ki je prešel v vsakdanjo rabo. Uporabljajo ga celo ljudje, ki ga niso nikoli videli - ko obstaja več verzij istega dogodka, rečejo, da je reč »rašomonska«. Rašomon je postal beseda, o kateri se vsi strinjamo, ko se o realnosti - o kakem dogodku - ne strinjamo.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 35, 3. 9. 2009
12. stoletje: Japonsko stiskajo dež, mrak in kri, ko se srečajo trije moški. Eden izmed njih pove, da je bil priča šokantnega dogodka: bandit (Toshiro Mifune) je v gozdu ubil samuraja (Masayuki Mori) in posilil njegovo žensko (Machiko Kyo). Toda potem slišimo in vidimo še tri verzije tega »šokantnega« dogodka: prvo verzijo pove bandit, drugo »posiljena« ženska, tretjo pa samuraj... ee, mrtvec - skozi medij. Ergo: imamo štiri priče dogodka, štiri flashbacke, štiri videnja dogodka, štiri perspektive, toda vse te verzije se razlikujejo. Kdo je ubil samuraja? Bandit ali ženska? Je padel v boju za čast? Je naredil samomor? Kaj je videl ta, ki pravi, da je vse to videl? Vsak je dogodek videl po svoje, celo mrtvi samuraj. Rašomon ni le film, v katerem se zgodi več, kot vidijo oči, in v katerem ne moreš nikomur verjeti, ampak film, v katerem ne moreš verjeti niti mrtvecu. Še celo mrtvec skuša zgodbo o svoji smrti prirediti in sfrizirati. Da mrtvi govorijo resnico, ker nimajo več nobenega razloga, da bi lagali - pozabite! Mrtveci lažejo - tako kot tisti, ki pravijo, da so »vse« videli. Rašomon, ki ga je leta 1950 posnel Akira Kurosawa (Zlati lev, tujejezični Oskar), je tako velik, da ni le del zgodovine filma, ampak tudi del zgodovine sveta. Tako kot je veliko naredil za film, je veliko naredil tudi za realnost, ali bolje rečeno, Rašomon - enigma, puzzle, kult, klasika - je film, ki je prešel v vsakdanjo rabo. Uporabljajo ga celo ljudje, ki ga niso nikoli videli - ko obstaja več verzij istega dogodka, rečejo, da je reč »rašomonska«. Rašomon je postal beseda, o kateri se vsi strinjamo, ko se o realnosti - o kakem dogodku - ne strinjamo.