David Pajo: Scream With Me

Zadnja leta smo od sodobne kantavtorske srenje že kar vajeni, da na ploščah v obliki priredb razgalja svoje zglede in ponuja včasih predvidljive, včasih pa že kar bizarne izbore iz polpretekle godbene zgodovine. K tej liniji (spomnimo se samo plošč priredb Cat Power, Bonnieja Princea Billyja, Adema in drugih) sedaj lahko prištejemo še strunarja Davida Paja s ploščo Scream With Me, omejena izdaja, s katero se podaja v temačne pesmi Glenna Danzinga in njegove matične kultne horor punk zasedbe Misfits (pri tem pa - pametno - današnjo zasedbo brez Danzinga pusti pri miru). Pajo njen svet srhljivih podob zombijev, vesoljcev in notranjih ter zunanjih demonov, ki poosebljajo notranjost Glenna Danzinga, izpovedano skozi pop ikonografijo B-produkcije filmskih grozljivk ter preprost triakordni punk, oklesti do golega. S skupine Misfits ogloda vso bizarno mišično maso, s krhkostjo razklene globoki, mračni Danzingov vokal in pesmi vtre v čuten, počasen akustičen milje.

Pajo je eden bolj cenjenih strunarjev sodobnega rocka v zadnjih dvajsetih letih in je prav zdaj v vlogi kitarista na turneji skupine Yeah Yeah Yeahs, sicer pa je član ponovno delujoče zasedbe Slint, član zgodnjih utemeljiteljev post rocka Tortoise in Zwan Billyja Corgana, sodelavec skupine Royal Trux in Willa Oldhama, sam pa je med drugim snoval pod imenoma Papa M in Aerial M. V dediščino zasedbe Misfits se ne spušča prvič, saj je na eni izmed svojih plošč že obdelal pesem Last Caress (Danzinga pa se je, zanimivo, s priredbo lotil tudi Bonnie Prince Billy v pesmi Am I Demon). Na plošči Scream With Me se loti devetih pesmi, pri katerih sicer ohrani zaporedje akordov, vendar jih razklene in glasbo prikroji rahločutnemu prebiranju strun s prsti. Tako Pajo dobesedno pronica v samo jedro pesmi (med njimi Attitude, Where Eagles Dare in Angelfuck), jih razpre in v njih odstre bolj čustveno, lirično plat, kjer se gromki refreni spremenijo v šepetanja, zarotitve pa v prošnje, pri tem pa se še vedno ohrani, celo okrepi hladna srhljivost izvirnikov z živimi mrtveci, najstniki z Marsa, padlimi angeli, hudičevimi kurbami in drugimi kreaturami iz filmskih grozljivk in Danzingovih pesmi, ki so vedno rabile zgolj kot metafora, kot poosebljena grožnja, ki pravzaprav vedno prihaja od drugega.
V filmskem jeziku bi lahko zapisali, da je Pajo Danzingove (z)godbe spremenil v Stephena Kinga ter poudaril srhljivost in nemo grozo, strah golega, samoumevnega vsakdanjika, ki se zrcali in zveni v milozvočju pričujoče glasbe. Ta je izdana zgolj na vinilni plošči in tako ohranja hrapavost zvoka izvirnih pesmi, ki jih je Pajo obsijal z novo lučjo in s tem osenčil povsem druge skrite kotičke v njih. In to čeprav je Danzing sam celo pisal za Johnnyja Casha in Roya Orbisona. Morda bo ravno ta plošča zganila že rahlo otopelega princa teme v njegovem dvorcu ...