Kadri / Mora Slovenijo skrbeti nejevolja Vatikana?

Minuli konec tedna je bil predsednik vlade Borut Pahor na delovnem obisku v Italiji. Najprej se je v Vatikanu srečal s tajnikom Svetega sedeža kardinalom Tarcisijem Bertonejem, nato s kardinalom Francem Rodetom, pozneje pa še s predsednikom italijanske vlade Silviem Berlusconijem.
Nekoliko nenavadno je, da je Pahor obiskal Vatikan, če ga tam ni mogel pričakati sam papež. A po izjavi kardinala Rodeta v časniku Družina, kjer je dejal, da je imenovanje Aleša Guliča za direktorja urada za verske skupnosti provokacija, »kakršne si niti partija ni dovolila«, in da je »to imenovanje neodgovorno. To gre daleč. Ne vem, če se v slovenski vladi tega zavedajo«, je bila papeževa nepripravljenost na druženje s slovenskim premierom pričakovana. Iz kabineta predsednika vlade so nam sicer diplomatsko odgovorili, da so jim iz Vatikana že pred Pahorjevim odhodom sporočili, da žal v predlaganem terminu sprejem pri papežu ni izvedljiv zaradi počitnikovanja papeža v Castel Gandolfu. Tajnik Svetega sedeža je tako Pahorju ob srečanju prenesel papeževe pozdrave in zagotovila o bližnjem srečanju. Slovenski predsednik vlade je torej vedel, da papeža ne bo, a se je vseeno odločil, da Vatikan obišče in s tem tudi javno sprejme papežev ukor.
Se je pa zato v Vatikanu srečal s slovenskim kardinalom Rodetom, a kot nam je povedal njegov asistent v Vatikanu Blaž Jezeršek, ki je bil sicer navzoč zgolj ob uvodnih pozdravih, so bili odnosi med njima prisrčni. Kot da se ne bi nič zgodilo, torej. Po Jezerškovem mnenju namreč ne smemo govoriti o kakršnikoli ohladitvi: odnosi so taki, kot so bili, in poročanje slovenskih medijev o sporu z Vatikanom naj bi bilo po njegovem mnenju »za lase privlečeno«.
Ali bi nas papeževa nepripravljenost, da Pahorja sprejme vsaj v počitniški rezidenci, če se že noče vrniti v Vatikan, morala skrbeti? Predstavniki rimskokatoliške cerkve v Sloveniji s prstom že kažejo na Guliča oziroma Pahorja kot glavnega krivca za domnevno zaostritev. Predsednica zunajparlamentarne stranke je Guliča kot ateista označila za nekompetentnega vodjo urada za verske skupnosti in izjavila, da njegovo imenovanje pomeni slab signal Vatikanu. A sociolog religije dr. Marjan Smrke meni, da je vrh rimskokatoliške cerkve oziroma vsakokratni papež v novejši zgodovini uradno sprejemal tudi politike, ki jih ne bi smel sprejemati, in zavračal politike, ki jih ne bi smel zavračati. »Zato biti med zavrnjenimi, s stališča politike in naroda, ki se zaveda vloge rimskokatoliške cerkve v zgodovini, ne more biti razlog za posebno skrb. Smiselna je tudi domneva, da se v politiki ne/sprejemanja izraža eden najglobljih in najbolj moralno nesprejemljivih načinov delovanja rimskokatoliške cerkve - preračunano vzbujanje slabe vesti. Če se tega trika ustanova poslužuje že v obremenjevanju komaj rojenih otrok z izvirnim grehom, zakaj se ga ne bi tudi v odnosu do komaj nastalih držav?« Zato Smrke meni, da bi bolj kot Slovenija moral biti v zadregi Vatikan: »Ne gre le za institucijo, ki je na Slovenskem najdlje in najbolj sistematično kršila versko in svetovnonazorsko svobodo, s čimer je končno izzvala svojo ideološko protiutež, prav klavrno vlogo je odigrala med drugo svetovno vojno.«
A očitno je imel tajnik Svetega sedeža na Pahorja zadosten vpliv, da je ta takoj po vrnitvi okaral svojega generalnega sekretarja, zakaj ni mandata podaljšal prejšnjemu direktorju urada Dragu Čeparju.