8 dni na teden / Bo levica zdržala štiri leta?

Socialistični premier Sócrates se bo kljub udobni večini levice bržkone odločil za manjšinsko vlado

Jure Erznožnik
MLADINA, št. 39, 1. 10. 2009

Portugalci so na nedeljskih parlamentarnih volitvah ponovno izvolili socialiste. Socialistična stranka (PS, Partido Socialista) dosedanjega premiera Joséja Sócratesa je sicer zbrala slabih 37 odstotkov glasov, kar je kar 8 odstotkov manj kot na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2005. Kot kaže, bo v štiriletnem mandatu, ki je pred njo, vladala z manjšinsko vlado, kar se na Portugalskem ne bi zgodilo prvič. Imela bo 96 poslanskih sedežev od 230, doslej jih je imela 120, torej absolutno večino. Kljub razmeroma skromnemu rezultatu je Sócrates izjavil, da gre za »izjemno zmago« in da so socialisti lahko »ponosni na kampanjo, ki je temeljila na naših idejah in predlogih za prihodnost države«. Portugalcem je zatrdil, da bo (kot že marsikdo pred njim marsikje v Evropi) voditelj vseh državljanov, opozicijskim voditeljem pa je čestital za doseženi rezultat.
A čeprav so nekateri mediji sprva hiteli razglašati, da je največja poraženka volitev prav socialistična stranka, saj naj bi bila največ izgubila, je jasno, da je dodobra pogorela krščanska populistična socialdemokratska stranka (PPD-PSD, Partido Popular Democrático-Partido Social Democrata), ki jo je od leta 1999 do 2004 vodil José Manuel Barroso, sedanji predsednik Evropske komisije, od leta 2002 do 2004 tudi portugalski premier. Dobila je dobrih 29 odstotkov, in sicer je napredovala na 78 poslancev v narodni skupščini, proti prejšnjim 75, nadejala pa se je znatno boljšega rezultata. Zdajšnja predsednica stranke Manuela Ferreira Leite naj bi bila za poraz najbolj odgovorna, saj naj bi v kampanji preveč igrala na karte »protisokratizma« in se zanašala na krizo levice po vsej Evropi, njeni podaniki naj bi bili tudi preveč radikalno napovedovali, da se bodo v primeru ponovne izvolitve levice vsej Portugalski zgodile demonstracije in plinske maske. Vnaprej je bilo kajpak jasno, da se ne bo zgodilo nič pretresljivega. Zanimivo pa je, kako so se na voliščih uvrstile preostale pomembnejše stranke. Konservativna CDS-PP (Centro Democrático e Social-Partido Popular) je nastala julija 1974, neposredno po padcu dolgoletne tiranije krščanskega diktatorja Antónia de Oliveire Salazarja, ki je sicer umrl že julija 1970, a ga je pred dokončnim zlomom diktature 25. aprila 1974 za več kot tri leta nasledil še njegov pajdaš Marcelo Caetano. Zbrala je dobrih 10 odstotkov glasov in bo imela 21 poslancev. Na četrto in peto mesto sta se uvrstili revolucionarna trockistična stranka Levi blok (BE, Bloco de Esquerda) s presenetljivimi skoraj 10 odstotki in 16 poslanci ter združenje demokratske koalicije med portugalskimi komunisti in zelenimi (PCP-PEV, Partido Comunista Português-Partido Ecologista »Os Verdes«) s skoraj 8 odstotki in 15 poslanci. Stranke levice so tako skupaj vseeno zbrale več kot 54 odstotkov glasov, desnica le slabih 40.
Sócrates, ki bo brez dvoma dobil mandat za sestavo vlade, se najbrž vseeno ne bo hotel v nekakšni »uradni« koaliciji spečati ne s komunisti, še manj pa s trockističnimi alterglobalisti, čeprav se z njimi odkrito spogleduje. Zato bo v času krize, kljub napovedim, da ne more zdržati do konca mandata, gotovo pograbil edino preostalo možnost, manjšinsko vlado, ki bo zahtevala neskončno dogovarjanje in pogajanja. Malo verjetna, po mnenju poznavalcev pa povsem neverjetna, je velika koalicija s Ferreira Leitovo, bo pa z njo v naslednjih letih moral nedvomno iskati konsenz pri vseh pomembnejših zakonskih predlogih. Ta pa ga, za ceno lastne kredibilnosti, tudi ne bo mogla v nedogled sistematično zavračati. Levica? Desnica? Nova politika? Državljanom je v bistvu vseeno, kdo jih čim prej popelje iz primeža gospodarske krize. Kako si krepka desnica »v kriznih časih« predstavlja vodenje države, so 42 let, od leta 1932 do 1974, Portugalci v bedi in politični temi ne nazadnje že okušali na svoji koži, in kot kaže, so se tudi zato, in zaradi prepogosto ponavljanih napak desnice v manj oddaljeni preteklosti, v nedeljo odločili za levico, ki, kljub temu da ji v zadnjih štirih letih ni uspelo uresničiti vseh predvolilnih obljub, da se v krizi ni znašla najbolje in da se je zapletla v številne škandale, za zdaj očitno pomeni manjše zlo.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal, Apple Pay ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 17,00 EUR dalje.


Jure Erznožnik
MLADINA, št. 39, 1. 10. 2009

Portugalci so na nedeljskih parlamentarnih volitvah ponovno izvolili socialiste. Socialistična stranka (PS, Partido Socialista) dosedanjega premiera Joséja Sócratesa je sicer zbrala slabih 37 odstotkov glasov, kar je kar 8 odstotkov manj kot na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2005. Kot kaže, bo v štiriletnem mandatu, ki je pred njo, vladala z manjšinsko vlado, kar se na Portugalskem ne bi zgodilo prvič. Imela bo 96 poslanskih sedežev od 230, doslej jih je imela 120, torej absolutno večino. Kljub razmeroma skromnemu rezultatu je Sócrates izjavil, da gre za »izjemno zmago« in da so socialisti lahko »ponosni na kampanjo, ki je temeljila na naših idejah in predlogih za prihodnost države«. Portugalcem je zatrdil, da bo (kot že marsikdo pred njim marsikje v Evropi) voditelj vseh državljanov, opozicijskim voditeljem pa je čestital za doseženi rezultat.
A čeprav so nekateri mediji sprva hiteli razglašati, da je največja poraženka volitev prav socialistična stranka, saj naj bi bila največ izgubila, je jasno, da je dodobra pogorela krščanska populistična socialdemokratska stranka (PPD-PSD, Partido Popular Democrático-Partido Social Democrata), ki jo je od leta 1999 do 2004 vodil José Manuel Barroso, sedanji predsednik Evropske komisije, od leta 2002 do 2004 tudi portugalski premier. Dobila je dobrih 29 odstotkov, in sicer je napredovala na 78 poslancev v narodni skupščini, proti prejšnjim 75, nadejala pa se je znatno boljšega rezultata. Zdajšnja predsednica stranke Manuela Ferreira Leite naj bi bila za poraz najbolj odgovorna, saj naj bi v kampanji preveč igrala na karte »protisokratizma« in se zanašala na krizo levice po vsej Evropi, njeni podaniki naj bi bili tudi preveč radikalno napovedovali, da se bodo v primeru ponovne izvolitve levice vsej Portugalski zgodile demonstracije in plinske maske. Vnaprej je bilo kajpak jasno, da se ne bo zgodilo nič pretresljivega. Zanimivo pa je, kako so se na voliščih uvrstile preostale pomembnejše stranke. Konservativna CDS-PP (Centro Democrático e Social-Partido Popular) je nastala julija 1974, neposredno po padcu dolgoletne tiranije krščanskega diktatorja Antónia de Oliveire Salazarja, ki je sicer umrl že julija 1970, a ga je pred dokončnim zlomom diktature 25. aprila 1974 za več kot tri leta nasledil še njegov pajdaš Marcelo Caetano. Zbrala je dobrih 10 odstotkov glasov in bo imela 21 poslancev. Na četrto in peto mesto sta se uvrstili revolucionarna trockistična stranka Levi blok (BE, Bloco de Esquerda) s presenetljivimi skoraj 10 odstotki in 16 poslanci ter združenje demokratske koalicije med portugalskimi komunisti in zelenimi (PCP-PEV, Partido Comunista Português-Partido Ecologista »Os Verdes«) s skoraj 8 odstotki in 15 poslanci. Stranke levice so tako skupaj vseeno zbrale več kot 54 odstotkov glasov, desnica le slabih 40.
Sócrates, ki bo brez dvoma dobil mandat za sestavo vlade, se najbrž vseeno ne bo hotel v nekakšni »uradni« koaliciji spečati ne s komunisti, še manj pa s trockističnimi alterglobalisti, čeprav se z njimi odkrito spogleduje. Zato bo v času krize, kljub napovedim, da ne more zdržati do konca mandata, gotovo pograbil edino preostalo možnost, manjšinsko vlado, ki bo zahtevala neskončno dogovarjanje in pogajanja. Malo verjetna, po mnenju poznavalcev pa povsem neverjetna, je velika koalicija s Ferreira Leitovo, bo pa z njo v naslednjih letih moral nedvomno iskati konsenz pri vseh pomembnejših zakonskih predlogih. Ta pa ga, za ceno lastne kredibilnosti, tudi ne bo mogla v nedogled sistematično zavračati. Levica? Desnica? Nova politika? Državljanom je v bistvu vseeno, kdo jih čim prej popelje iz primeža gospodarske krize. Kako si krepka desnica »v kriznih časih« predstavlja vodenje države, so 42 let, od leta 1932 do 1974, Portugalci v bedi in politični temi ne nazadnje že okušali na svoji koži, in kot kaže, so se tudi zato, in zaradi prepogosto ponavljanih napak desnice v manj oddaljeni preteklosti, v nedeljo odločili za levico, ki, kljub temu da ji v zadnjih štirih letih ni uspelo uresničiti vseh predvolilnih obljub, da se v krizi ni znašla najbolje in da se je zapletla v številne škandale, za zdaj očitno pomeni manjše zlo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

V središču

Kurz pri Janši z izraelskimi »sanjami«

Zakaj se je nekdanji avstrijski premier Sebastian Kurz prejšnji ponedeljek sestal z Janezom Janšo

Naslovna tema

Proti Sloveniji

Zakaj Tanja Fajon ni smela postati Slovenka na najvišjem položaju v administraciji Evropske unije