intervju / Dr. Miklavž Komelj, umetnostni zgodovinar

Šestintridesetletni Miklavž Komelj, pesnik, umetnostni zgodovinar, prevajalec in pisec številnih teoretskih razprav za Likovne besede, Ekran, Kino! In Literaturo, je v znanosti že uveljavljeno ime. Nase je opozoril z disertacijo Pomeni narave v toskanskem slikarstvu prve polovice 14. stoletja, ki je mnoge spodbudila k odkrivanju starih, pozabljenih umetnin. V zadnjem času se je lotil preučevanja razmerij med umetnostjo in političnim dogajanjem 20. stoletja. Letos novembra bo izšla njegova 600 strani dolga knjiga “Kako misliti partizansko umetnost?”. Komelj razmišlja o umetnosti NOB sveže in drzno, onkraj današnjega aktualističnega navijaštva, ki želi poveličevati ali očrniti partizansko gibanje. Zanimajo ga procesi kulturne revolucije v narodno-osvobodilnem boju, ki mu pripisuje aktivno in kreativno vlogo v razmislekih o smeri družbenega razvoja po nakopičenih problemih v prvi polovici 20. stoletja. V tej luči bi morali NOB in partizanstvo presojati tudi danes, je prepričan Komelj. In marsičesa bi se lahko tudi še naučili.

Iz vašega novejšega raziskovalnega opusa se zdi, da vas zanimajo predvsem »praznine«, ki nastanejo v času prelomov, kriz, revolucij, in kako jih reflektirajo ljudje, umetniki in tisti, ki sooblikujejo te točke preloma. Zanimajo vas točke začetkov. »Kako se vzpostavljajo koordinate mogočega in nemogočega,« ste dejali nedavno v nekem intervjuju. Kaj je značilno za umetnost, ki nastaja v takšnem času?

Na splošno me - tako v teoriji kot v praksi - zanima tista umetnost, ki postavlja nove koordinate percepcije in mišljenja. Še več: mislim, da je samo to resnična umetnost. Kar pa se tiče povezav med umetnostjo in družbenimi dogajanji, teh povezav ne smemo pojmovati mehanicistično. Na to je posebej opozarjal že Marx, ki je bil v razumevanju umetnosti veliko subtilnejši od mnogih ljudi, ki so se nanj sklicevali. Zanj je bil v odnosu do umetnosti eden ključnih tekstov Balzacova »Neznana mojstrovina« ... Zanima me umetnost, ki intervenira v svoj čas, ne umetnost, ki se času prilagodi. Umetnost, povezana s partizanstvom, ki je bilo za slovenski in celotni jugoslovanski prostor »dogodek« v tistem smislu, kot je ta pojem opredelil Alain Badiou, ni pomenila instrumentalizacije umetnosti, ampak je od umetnosti zahtevala novo avtorefleksijo. V partizanih so potekale tudi diskusije o tem, kakšno je pravzaprav razmerje med umetnostjo in zgodovinskim časom. Nekateri so zagovarjali stališče, da bo resnična umetnost, povezana s tem bojem, nastala s časovnim zamikom. Toda obenem je bilo mogoče prav v odnosu do tega, kar še ni realizirano, priznati prelomni pomen tudi preprosti umetnostni produkciji ljudskih množic, ki so jo v osvobodilnem gibanju načrtno spodbujali.