Marjan Horvat

15. 10. 2009  |  Mladina 41  |  Politika

Politika prostega jezdeca

Kaj v resnici prinaša novi zakon o razvojni podpori Pomurski regiji?

Borut Pahor pred delavkami in delavci Mure, 22. septembra

Borut Pahor pred delavkami in delavci Mure, 22. septembra
© Borut Peterlin

Pomursko gospodarstvo je po osemdesetih letih prejšnjega stoletja nenehno v upadanju. Tedanja močna kovinskopredelovalna industrija, živilskopredelovalna industrija in zdaj še tekstilna so se zlomile. Na njihovih pogoriščih pa niso zrasla nova podjetja, ki bi množici ljudi, ki so izgubili službo, dajala kruh. Samo pomursko gospodarstvo namreč ni sposobno s svojo akumulacijo vlagati v nove obrate, očitno pa so državna razvojna sredstva in razvojni skladi EU zaobšli Pomurje.
Sicer pa so pomurske družbe lansko leto končale z 12,5 milijona evrov neto čistega dobička, kar pomeni zgolj 0,75 odstotka neto čistega dobička slovenskih družb. Tudi podatek o številu nastalih podjetij je zanimiv. Lani jih je bilo 1376, kar je skoraj enkrat več kot leta 2006, ko je Pomurska statistična regija premogla 739 družb. Toda gre za družbe, ki imajo enega ali dva zaposlena. Skupno so slovenske družbe v letu 2007 zaposlovale 510.754 ljudi, od tega je bilo v pomurskih družbah zaposlenih 19.474 ljudi. Hkrati so pomurske družbe v lanskem letu rahlo povečale neto dodano vrednost, ki pomeni novo ustvarjeno oz. povečano vrednost proizvoda ali storitve. V letu 2008 so tako pomurske družbe poslovale s 479 milijoni evrov neto dodane vrednosti, leta 2007 je bila ta vrednost manjša za dobrih 25 milijonov evrov. Lanski podatek Pomurje uvršča na 8. mesto med 12 statističnimi regijami. Pomurska regija je tako k skupnemu znesku neto dodane vrednosti vseh slovenskih družb prispevala dobra 2,6 odstotka.
V Sloveniji je ta čas brez dela 98 tisoč ljudi, torej okrog 9 odstotkov delovno aktivne populacije. V Pomurju je delo do oktobra letos iskalo 8500 ljudi. Tej armadi nezaposlenih se te dni priključuje še 2600 delavcev Mure, poslednjega giganta v Pomurju, ki je resnici na ljubo reševal socialno sliko Pomurja. Stopnja brezposelnosti bo znašala okoli 20 odstotkov.
Kritične gospodarske in socialne razmere v Pomurju so vsem državnim akterjem znane že dolgo časa, vendar si doslej nobena vlada ni upala intervenirati tako, da bi nezdrave dele, kar velja predvsem za Muro, sčasoma pokopala in z ustreznimi spodbudami omogočila razvoj novih gospodarskih subjektov. Pahorjeva vlada je, navkljub pritiskom in grožnjam s socialnim uporom, dobršen del Mure pokopala, zdaj pa je pripravila Zakon o razvojni podpori Pomurski regiji za obdobje 2010-2015. »Cilj zakona je s programskim pristopom in zagotovitvijo finančnih sredstev v regiji ustvariti pogoje za razvojno dohitevanje drugih slovenskih regij in ublažiti posledice finančne in gospodarske krize,« so zapisali predlagatelji. Premier Borut Pahor pa je opozoril, da ni »bil samo stečaj (Mure) razlog za odločitev za zakon, ampak ugotovitev številnih analiz, da so statistični razvojni kazalci za Pomurje najbolj neugodni«.
In s tem zakonom hoče vlada prek davčnih olajšav »pogasiti« učinke krize in vnesti trdnejše in pomembne strukturne novosti za konsolidacijo in krepitev obstoječe razvojne politike Pomurja. Poudarek je na pospešenem in dolgoročnem razvoju geotermalne energije in drugih obnovljivih virov energije, na trajnostnem in konkurenčnem kmetijstvu ter agroživilstvu in seveda turizmu. Za koordiniranje vseh programov bosta nastala v Pomurju poseben medpodjetniški regionalni center in regijsko gospodarsko središče, nad koordinacijo med državo in regijo pri razreševanju razvojnih problemov in uresničevanjem projekta razvoja pa bo tri leta bdel državni sekretar v Pahorjevem kabinetu, ki bo imel svojo projektno pisarno v Pomurju.
In kakšne učinke pričakuje vlada od novega zakona? Samo na podlagi njegovih spodbud in državnih finančnih vložkov v Pomurje naj bi v prihodnjih šestih letih neposredno ustvarili 1000 novih delovnih mest. Če malce pogledamo številke, vidimo, da je za odprtje novega delovnega mesta v podeželskih okoljih potrebnih okoli 30.000 evrov in potemtakem bi za teh tisoč delovnih mest morala država iz svoje blagajne nameniti 30 milijonov evrov v obdobju 2010-2015, kar je po mnenju kritikov vladnega pristopa zanemarljivo glede na potrebe. Sicer pa je celoten projekt spodbujanja konkurenčnosti v pomurski regiji zagotovo »vreden« veliko več milijonov evrov, po nekaterih ocenah skupaj 100 milijonov, kajti le za ureditev vodovodnega omrežja bo potrebnih 121 milijonov evrov državnih in evropskih sredstev.
Med ekonomisti in gospodarstveniki je največ zanimanja za davčne ugodnosti pri naložbah v Pomurju. Po torkovih podatkih iz vlade bodo podjetja, ki imajo v Pomurju sedež in tam res opravljajo svojo ekonomsko dejavnost, v letih od 2010 do 2015 lahko uveljavljala znižanje davčne stopnje za 70 odstotkov od vloženega zneska. Takšen odstotek davčne olajšave pri bruto plačah pa bodo imele gospodarske družbe tudi pri zaposlovanju. In še: če bo podjetje zaposlilo novega delavca za najmanj dve leti, bo lahko zahtevalo povračilo plačanih prispevkov za socialno varnost za vseh 24 mesecev. Ni še povsem jasno, s kakšnim predlogom bo prišla vlada na dan glede davka na dobiček, saj so prve različice, ki so predvidevale ničelno stopnjo davka na dobiček, zaradi predpisov EU, pokopane. O davčnih olajšavah se že krešejo mnenja. Dr. Bogomir Kovač z Ekonomske fakultete opozarja, da »davčne olajšave na regionalni ravni niso niti posebna novost niti niso zadovoljiv pogoj za razvojni preboj. Največja slabost regionalnih davčnih olajšav je kršenje načela vodoravne enakopravnosti, največja prednost pa bi morala biti v privabljanju kapitala in spodbujanju podjetništva. Dejstvo je, da smo določene davčne olajšave in posebne spodbude za brezposelne imeli že doslej, pa se niso prijele. Če bomo znižali davek na dohodek (dobiček) pravnih oseb, bomo s tem morda koristili nekaterim podjetjem, toda zaradi tega ne moremo pričakovati niti razcveta podjetništva niti pritoka tujega kapitala. Prinašajo malo, če niso podprte z drugimi ukrepi za razvoj podjetništva in spodbujanje pritoka kapitala (urejanje prostora, šolstvo, prijazno okolje ...).«
Pomisleke o predlagani razvojni podpori Pomurju pa ima tudi ekonomist Jože P. Damijan, ki kot poznavalec tega področja, saj je bil nekaj časa Janšev minister, trdi, da sta »edini resnični novosti v vladnem programu davčna olajšava na dobičke v prvih šestih letih in regionalna pisarna z guvernerjem«. Po njegovem program prinaša nabor ukrepov, ki že obstajajo v obstoječi zakonodaji (spodbude za zaposlovanje, olajšave za tehnološka vlaganja) in v obstoječih mehanizmih razvojnega financiranja (možnost črpanja strukturnih in kohezijskih sredstev EU). Kritičen je do »pozitivne diskriminacije« projektov iz Pomurja, kajti po njegovem ni zagotovil, da bi bili uspešni. Ukrepi bodo sicer tudi po njegovem mnenju na dolgi rok lahko imeli določene učinke, vendar pa predlaga »paketni pristop«, kjer bi se minister dogovoril s kakšno multinacionalko za subvencije za odprta delovna mesta in druge ugodnosti.
Danilo Krapec, direktor Regionalne razvojne agencije Mura, ki je sodeloval pri pripravi zakona, pravi, da je za neuspeh dosedanjega reševanja razvojnih zagat v Pomurju kriva »neusklajenost vladnih resorjev na področju regionalne razvojne politike in absorpcijska (ne)sposobnost Pomurja. Z vladno projektno pisarno, kjer bo državni sekretar deloval kot koordinator med posameznimi ministrstvi, bo uspešneje delovala horizontalna vez, pa tudi vertikalna navezava na regijo oziroma lokalno okolje«. Na očitke, da njihova institucija ni kaj dosti naredila, da bi bila gospodarska podoba Pomurja boljša, saj menda ni prinesla niti enega delovnega mesta, pa odgovarja, da so »v regijo pripeljali podjetja in investitorje z višjo dodano vrednostjo. Samo v zadnjih dveh letih nam je uspelo v Pomurje tako privabiti nemško podjetje avtodomov Cartago, avstrijsko podjetje pletenin Wolford in avstrijsko podjetje Xal za sestavljanje svetil. Zadnji dve podjetji gradita v obrtno-industrijski coni v Murski Soboti tovarne, in ko se končajo investicije, bodo zaposlile 520 novih ljudi«. Vsa ta podjetja so dobila nepovratna državna sredstva po milijon evrov. Krapec se nadeja, da bo Pomurje z novim pristopom v razvoju lahko izkoristilo svoje potenciale v živilskopredelovalni industriji, turizmu in predvsem v izkoriščanju obnovljivih virov energije. Med njimi so najpomembnejši geotermalna in sončna energija ter hidroenergetski potencial Mure.
In če priložnosti so, so bile doslej očitno premalo izkoriščene. Kje se torej zatika, nas je zanimalo. Dr. Bogomir Kovač pravi, da je agencija Mura »do sedaj izdelala vse, kar ji nalagajo zakon in institucionalni okviri. Imamo RRP 2007-2013, kjer so določene tudi prioritete. Toda vanj so stlačili domala vse, kar je mogoče, od infrastrukture, prostora in okolja, kmetijstva in podeželja do turizma in ves dokument je narejen kot dobra birokratska čitanka, ne pa kot razvojni dokument, ki deluje aktivizacijsko, spodbujevalno in usmerjevalno. Premalo je prioritet, premalo akcijskih politik in ciljnih projektov, ki so pokriti iz evropskih, državnih in lokalnih virov, zasebnih in javnih sredstev, da bi lahko zaživeli. Birokracija ustvarja papirnate tigre, ker so tam zato, da jih producirajo in ne izvajajo. RRA so državne institucije na regionalni ravni in niso orodje za lokalno razvojno politiko oziroma je lokalni politiki, ki imajo omejene predstave in znanje o razvoju, preprosto ne znajo uporabiti. Tako imamo mimobežne institucije in politike za razvoj in vse imajo visoke cilje in nizko stopnjo realizacije.«
Če v Pomurju upajo, da bodo z novim zakonom o razvojni podpori konsolidirali pota razvoja in uspešneje vabili investitorje v pokrajino, ki lahko daje veliko, pa je vendarle treba prisluhniti dr. Kovaču, ki opozarja, da smo doslej imeli institucije in regionalne načrte za razvoj, vendar se je zataknilo pri kadrih. Takole nam odgovori na vprašanje, zakaj ni bilo preboja v Pomurju in v drugih regijah, ki veljajo za manj razvite: »Ker slabo obvladujemo menedžment in vodenje sprememb. Ker se skrivamo za politiko 'prostega jezdeca', kjer želimo privatizirati koristi in socializirati razvojne stroške, in brez pravega sodelovanja prenašamo odgovornost za razvojni preboj drug na drugega. Preboja ni, ker si ga dejansko ne želimo, ker nam status quo in uperjanje prsta za krivdo na druge vsem najbolj koristi. Problem torej ni zakonodaja in institucionalni okvir, problem je izvedba (menedžiranje in vodenje razvojnih politik na regijski, lokalni in podjetniški ravni), problem je skupna pripravljenost za dejanski razvojni preboj. In te kemije ne bomo našli v nobenem učbeniku, zakonu in institucionalizirani mreži - to kemijo prinašajo ljudje, politiki in poslovneži, razvojna kultura in nekaj udarnih projektov, na katere stavite.«
In to je to. Za hitrejši razvoj Pomurja bo potrebno težaško delo, kajti očitno je, da megalomanski projekti, ki jih je razglasila za prioritete Janševa vlada, nimajo prihodnosti. Nova delovna mesta, z višjo dodano vrednostjo, ki so utemeljena na primerjalnih prednostih regije - teh pa Pomurju ne manjka - in dobrih, učinkovitih menedžerjih, ki so sposobni tudi tvegati in niso nujno iz Pomurja, se lahko ustvarjajo korak za korakom. Morda je prav zakon o razvojni podpori Pomurski regiji, navkljub nekaterim pomislekom, pravi korak v pravo smer. Bolje je storiti nekaj kot pa letargično čakati, da bi investitorji, brez spodbud in različnih oblik vabljenja v Pomurje, prišli zaradi nekakšnih altruističnih vzgibov. Premišljeni koraki so potrebni tudi zato, da Pomurja ne bi zavzeli tuji in domači kapitalisti brez vesti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.