Intervju / Pionirji grungea v Kinu Šiška

V Seattlu, mestu na severozahodu ZDA, je sedež največje svetovne računalniške korporacije, mesto pa je znano tudi po prvih množičnih antiglobalističnih demonstracijah. Vendar Seattle po svetu ni zaslovel kot prestolnica računalništva, ampak kot prestolnica rock'n'rolla. Na prehodu osemdesetih let prejšnjega stoletja v devetdeseta se je v njem oblikovala izrazito močna in značilna rockovska scena, ki se je po uspehu Nirvane in skupine Pearl Jam bliskovito razširila po vsem svetu. Umazani zvok težkih kitarskih rifov je spremljal značilen videz protagonistov glasbenega gibanja, ki mu je britanski glasbeni tisk nadel naziv grunge. Dolgi lasje, pubertetniške bradice, kariraste srajce in značilne superge all-star so postali zaščitni znak grungea in so v prvi polovici devetdesetih let prevladovali na obeh straneh velike luže. Čeprav so skupine Nirvana, Pearl Jam in Soundgarden sestavljale sveto trojico gibanja, je pravi začetnik grungea skupina Mudhoney, natančneje njena predhodna inkarnacija Green River, iz katere sta se pozneje razvili skupini Mudhoney in Pearl Jam. Mudhoney je skupina, ki je že pred velikim uspehom Nirvane določila smernice seattlskega glasbenega gibanja. Njen komad Touch Me I'm Sick je svojevrstna himna grungea, po osmih albumih pa je skupina še zmeraj glasbeno aktivna, kar dokazuje tudi za zdaj zadnja plošča The Lucky Ones, ki jo je lani izdala pri legendarni seattlski založbi Sub Pop. Svoj železni glasbeni repertoar bo zdaj predstavila tudi na prvem ljubljanskem nastopu, v ponedeljek, 19. oktobra, v Kinu Šiška. Pred nastopom smo se pogovarjali s frontmanom Markom Armom.

Seattle je znan kot mesto, v katerem se je ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let pojavilo glasbeno gibanje, ki ga je glasbeni tisk kmalu poimenoval grunge. Kakšna je bila glasbena scena v mestu pred izbruhom grungea?

> Seattle v osemdesetih letih ni premogel nobenega kluba, v katerem bi igrale zanimive avtorske skupine. Tedanji klubi so večinoma gostili lokalne skupine, ki so preigravale hite z lestvice Top 40, njihova druga velika pomanjkljivost pa je bila, da so bili namenjeni le polnoletnim. Prvega poskusa alternativnega kluba se je leta 1983 lotil Francoz po imenu Hugo, ki je sezonsko delal na ribiški ladji na Aljaski. Po prihodu v Seattle je odprl mladinski center po evropskem zgledu. Projekt se mu je obrestoval, saj se je njegov mladinski center po nekaj mesecih delovanja spremenil v najpomembnejši klub v mestu. Smeli so ga obiskovati tudi mladoletni, bistveno pa je bilo, da so se v njem predstavljali mladi avtorski bendi. V tem klubu sem spoznal veliko pomembnih ljudi, ki so vplivali name in na mojo prihodnjo glasbeno kariero.