uvodnik / Grega Repovž: Misliti naprej

V senci finančne in splošne gospodarske krize se po vsem svetu dogajajo veliki premiki. Ne gre za premike v družbah, političnih sistemih, temveč za premike v lastništvu podjetij. V javnost pridejo pretežno informacije o prodajah oziroma nameravanih prodajah velikih in razvpitih gospodarskih sistemov, o prehajanju lastništva v manjših in srednjih podjetjih pa je informacij bolj malo. Novi lastniki prihajajo iz arabskih držav, Indije, Rusije, izrazito pomembni investitorji so Kitajci. S tem se ne seli le naslov lastnika, spreminja se geostrateška podoba sveta, na novo se razporeja svetovna moč. Kot se zaradi spremenjene lastniške strukture spreminja svet, tako se bodo spreminjale moči na posameznih celinah in v posameznih državah.
Na omenjeno dogajanje se države odzivajo različno. Prvo pravilo je molk. Francozi na primer zelo pazijo na svoja podjetja, opazujejo lastniške premike, organizirajo obrambne strategije. Za najbolj izpostavljene primere so uvedli zakonsko zaščito, nad celotnim dogajanjem pa bedijo nekako nevidno. O tem je malo zapisov, o tem je malo razprav. Da gre za varovanje lastništva podjetij, ne govorijo naglas. Se ne spodobi. Podobno ravnajo Nemci itd.
V Sloveniji te strategije seveda ni videti. Žal ne gre za to, da bi bila tako spretno skrita, nevidna. Pa to ni očitek: v Sloveniji je ob krizi prišlo do takšne koncentracije vseh preteklih nerešenih problemov, da se s temi v prihodnost usmerjenimi vprašanji nihče od poklicanih oziroma odgovornih preprosto nima ne časa ne zmožnosti ukvarjati. Slovenska gospodarska krajina se tako spreminja sama od sebe - in ko se bomo čez leto, dve »zbudili« v postkrizni svet, bo morda to neka druga država, z nekimi drugimi lastniki podjetij in s tem z neko drugo podobo. Danes se nihče ne ukvarja s tem, na primer, v čigavi lasti naj bi bil sklad, ki naj bi dokapitaliziral podjetja, ki sestavljajo lastniško strukturo Pivovarne Laško. V čigave roke lahko morebiti preide največji trgovec Mercator, od katerega prodajnih polic je odvisen pomemben del slovenske industrije?
Danes je namreč nenadoma dober vsak ponudnik, ki je pripravljen zagotoviti, da bo neko podjetje preživelo. Dovolj je zagotovilo, da bodo delovna mesta ostala, pa je sprejemljiv vsak investitor - brez vprašanj in preverjanj. Muro bi lahko kupil kdorkoli - in dejansko se je bila vlada pripravljena pogovarjati s komerkoli. Podobno velja za Dars - ko je prišlo v javnost, da naj bi se upravljanje z avtocestami spremenilo v koncesijsko dejavnost, je bilo pomembno le to, da bo zato manjši proračunski primanjkljaj. Seveda je visok primanjkljaj problem. In vendar zaradi tega ne gre zanemariti dolgoročnih in strateških posledic. Nobena resna država si ne more privoščiti, da ne bi imela tudi v kriznih časih vsaj srednjeročnega, če ne že res dolgoročnega strateškega pogleda. Spet enako velja za železnice.
Seveda je v kriznih trenutkih težko ostati v opisanem smislu priseben. Vsi razmisleki so vezani le na izhod iz krize, na golo preživetje. Dolgoročni razmisleki težko prodrejo. Mar ni tega pokazala že razprava o reformi pokojninskega sistema? Še nekateri vodilni strokovnjaki so jo nemudoma zavrnili kot reformo, ki ne bo imela nobenih protikriznih učinkov, zato v tem trenutku ni čas za njeno izvedbo. Na prvi pogled morda res ne. A Slovenija je že pred krizo na ta način »reševala« marsikateri problem in ravno zato je v krizo vstopila veliko bolj ranljiva. Če danes teh razmislekov ne bo, bo takrat, ko kriza ne bo več v prvem planu, mogoče le še analizirati napake. Popravljati pa jih pretežno ne bo več mogoče oziroma bo to stalo neprimerno več.