Plošče / Air: Love 2
2009, EMI
+ + +
Francoski pop duet Air najbolj poznamo iz obdobja ob koncu devetdesetih let, ko se je s svojo epohalno ploščo Moon Safari (1998) uvrstil v sam vrh tedanje pop produkcije. Obsedenost z zvokom sedemdesetih, temelječem na uporabi starih analognih sintetizatorjev in sočasnem vplivu disca iz sedemdesetih, simforocka in zgodnjega obdobja elektronike, se je duetu kmalu obrestovala, to pa je bilo pod pokroviteljstvom multinacionalke Virgin dovolj za opazen uspeh na svetovnih glasbenih lestvicah. Jean-Benoît Dunckel in Nicolas Godin očitno spadata v generacijo, ki je v otroštvu poslušala velikega francoskega sintetizatorskega maga Jean-Michela Jarra ali Vangelisa, in nad tem sta bila tako navdušena, da sta začela zbirati stare elektronske instrumente, kot je na primer Moog ali klaviature Rhodes. Čeprav se je ob koncu devetdesetih let na francoski elektronski sceni zgodil opazen premik, predvsem s prodornimi izvajalci, kot je bila denimo skupina Daft Punk, se je kreativna radovednost fantov iz dueta Air gibala v drugo smer. Ker je bila njuna glasba prežeta z raziskovanjem zasanjanih zvočnih pokrajin, je bilo logično, da se bosta usmerila v ustvarjanje glasbe za film. To sta kmalu tudi storila in posnela zvočno podlago za prvi film Sofie Copolla Deviški samomori (2000). Sledila je nekoliko bolj eksperimentalna stvaritev 10 000 Hertz Legend (2001), ki zaradi temačnega in bolj eksperimentalnega razpoloženja ni bila pretirano uspešna pri kritiki in oboževalcih. Kljub temu se je njuno raziskovanje nadaljevalo in je vključevalo odmevno sodelovanje z nekdanjim pevcem skupine Pulp Jarvisom Cockerjem in producentsko legendo Niglom Godrichem, ki je raziskovanje glasbene preteklosti drugih izvajalcev nekoliko razpršil in mu vtisnil osebni pečat. Drugače od prejšnjih dveh albumov, Talkie Walkie (2004) in Pocket Symphony (2007), je Love 2 plošča, ki pomeni nekakšen odmik od njunih dosedanjih glasbenih vzorcev, natančneje poglobitev v lastno preteklost, kar precej spominja na romantično razpoloženje iz obdobja ploščka Moon Safari. Tisto, po čemer je Love 2 zares drugačen od drugih albumov, je zagotovo dejstvo, da sta ga Dunckel in Godin ustvarjala v lastnem, na novo opremljenem studiu Atlas, kar je veliko prispevalo k intimnosti izdelka. Uporaba akustičnih instrumentov in sodelovanje gostujočega bobnarja Joeyja Waronkerja sta se začela že za časa turneje Pocket Symphony - rezultat pa je precej organska stvaritev, ki bo s svojo osladnostjo, zasanjanostjo in intimnim razpoloženjem najverjetneje povzročila dodaten uspeh dueta. Na plošči je še zmeraj navzoča uporaba analognih sintetizatorjev in vokoderjev, ki se spretno mešajo z akustičnim instrumentarijem in ustvarjajo še eno kičasto obarvano stvaritev francoskega dua. Kako Love 2 zveni v živo, pa lahko preverite na decembrskem koncertu v Ljubljani.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + +
Francoski pop duet Air najbolj poznamo iz obdobja ob koncu devetdesetih let, ko se je s svojo epohalno ploščo Moon Safari (1998) uvrstil v sam vrh tedanje pop produkcije. Obsedenost z zvokom sedemdesetih, temelječem na uporabi starih analognih sintetizatorjev in sočasnem vplivu disca iz sedemdesetih, simforocka in zgodnjega obdobja elektronike, se je duetu kmalu obrestovala, to pa je bilo pod pokroviteljstvom multinacionalke Virgin dovolj za opazen uspeh na svetovnih glasbenih lestvicah. Jean-Benoît Dunckel in Nicolas Godin očitno spadata v generacijo, ki je v otroštvu poslušala velikega francoskega sintetizatorskega maga Jean-Michela Jarra ali Vangelisa, in nad tem sta bila tako navdušena, da sta začela zbirati stare elektronske instrumente, kot je na primer Moog ali klaviature Rhodes. Čeprav se je ob koncu devetdesetih let na francoski elektronski sceni zgodil opazen premik, predvsem s prodornimi izvajalci, kot je bila denimo skupina Daft Punk, se je kreativna radovednost fantov iz dueta Air gibala v drugo smer. Ker je bila njuna glasba prežeta z raziskovanjem zasanjanih zvočnih pokrajin, je bilo logično, da se bosta usmerila v ustvarjanje glasbe za film. To sta kmalu tudi storila in posnela zvočno podlago za prvi film Sofie Copolla Deviški samomori (2000). Sledila je nekoliko bolj eksperimentalna stvaritev 10 000 Hertz Legend (2001), ki zaradi temačnega in bolj eksperimentalnega razpoloženja ni bila pretirano uspešna pri kritiki in oboževalcih. Kljub temu se je njuno raziskovanje nadaljevalo in je vključevalo odmevno sodelovanje z nekdanjim pevcem skupine Pulp Jarvisom Cockerjem in producentsko legendo Niglom Godrichem, ki je raziskovanje glasbene preteklosti drugih izvajalcev nekoliko razpršil in mu vtisnil osebni pečat. Drugače od prejšnjih dveh albumov, Talkie Walkie (2004) in Pocket Symphony (2007), je Love 2 plošča, ki pomeni nekakšen odmik od njunih dosedanjih glasbenih vzorcev, natančneje poglobitev v lastno preteklost, kar precej spominja na romantično razpoloženje iz obdobja ploščka Moon Safari. Tisto, po čemer je Love 2 zares drugačen od drugih albumov, je zagotovo dejstvo, da sta ga Dunckel in Godin ustvarjala v lastnem, na novo opremljenem studiu Atlas, kar je veliko prispevalo k intimnosti izdelka. Uporaba akustičnih instrumentov in sodelovanje gostujočega bobnarja Joeyja Waronkerja sta se začela že za časa turneje Pocket Symphony - rezultat pa je precej organska stvaritev, ki bo s svojo osladnostjo, zasanjanostjo in intimnim razpoloženjem najverjetneje povzročila dodaten uspeh dueta. Na plošči je še zmeraj navzoča uporaba analognih sintetizatorjev in vokoderjev, ki se spretno mešajo z akustičnim instrumentarijem in ustvarjajo še eno kičasto obarvano stvaritev francoskega dua. Kako Love 2 zveni v živo, pa lahko preverite na decembrskem koncertu v Ljubljani.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi