audio / Legende fusiona

Letošnji jubilej Jazz festivala Ljubljana je tako pomemben v insajderskih krogih, da so se njegovi organizatorji ljubiteljem te afroameriške godbe odločili postreči tudi po izteku poletnega dela jazzovskega dogajanja, in to kar z dvema dogodkoma na isti dan. Ljubljanski jazzovski festival pač še vedno praznuje 50. obletnico obstoja, kar ga nesporno uvršča v dinozavre med festivali, vsekakor pa gre za najstarejši jazzovski festival v Evropi.
Da bo eden od teh dveh dogodkov - gre za nastop Chicka Coree, Stanleyja Clarka in Lennyja Whita - povzročil izredno zanimanje med številno publiko vseh starosti in do zadnjega kotička napolnil veliko, Gallusovo dvorano osrednjega slovenskega kulturnega hrama, je bilo jasno že med prvo omembo nastopa Power of Three, ki je s še enim članom v sedemdesetih letih sestavljal izredno priljubljen fusion kvartet Return To Forever. Šlo je za eno izmed prvih skupin tako imenovanega fusiona, mešanice jazza, rocka in sorodnih glasbenih zvrsti, ki se je razširila po revolucionarnem albumu Milesa Davisa Bitches Brew. Glasbeniki, ki so sodelovali pri tem albumu, so kmalu zatem ustanovili lastne zasedbe, kot sta bili npr. Weather Report ali Mahavishnu Orchestra, s tem pa se je začel razmah fusiona, ki je trajal skoraj do osemdesetih let prejšnjega stoletja in je posledično približal jazz širšim množicam.
Chick Corea, Stanley Clarke in Lenny White so skupaj z Alom Di Meolo že nastopili v Ljubljani leta 1975 kot zasedba Return To Forever, tokrat pa smo jih imeli priložnost videti v okrnjeni izdaji, brez kitarista. Večina obiskovalcev, ki je romala v Cankarjev dom zaradi najvidnejšega jazzovskega pianista, najizvirnejšega basista in legendarnega bobnarja, je najbrž pričakovala električno izdajo omenjene trojice, a je dobila veliko več - akustično izdajo nekdanjih komadov nekoč legendarnega kvarteta, ki je zvenela še kako sveže in mladostno. V dobri uri in pol so Corea, Clarke in White upravičili sloves trenutno največjih zvezdnikov jazza, saj so v prepoznavnih manirah, zelo usklajeno in z večjo dozo improvizacije, kot je bilo pričakovati, profesionalno in rutinirano od samega začetka stopnjevali izredno dodelan nastop, na katerem je vsak posebej blestel na lastnem inštrumentu. Starejši ljubitelji jazza pa so zagotovo zaznali veliko nostalgije po zlatih časih fusiona, čeprav so ga tokrat slišali v bolj klasični izvedbi.
Poslastica za vse ljubitelje jazza, tudi za tiste, ki so jim všeč radikalnejše zvrsti improvizirane godbe!