5. 11. 2009 | Mladina 44
Ljubezen na arbitraži
Ali so politiki na eni in drugi strani meje res sposobni preseči svoje lastne omejitve, na katerih so v preteklosti gradili svoje politične kariere?
Janez Janša želi referendum, ker sporazum ne vsebuje t.i. zunanje pravičnosti. Toda te tudi on sam v pogajalskih izhodiščih med dogovori z Sanaderjem ni zahteval. Opozicija na Hrvaškem se je odločila, da političnih točk na tem terenu ne bo nabirala. Drugače pa opozicija v Sloveniji.
© Borut Peterlin
Ozrimo se malce naokrog, preko plota, v našo soseščino. Nekaj sto kilometrov proti jugu, v Bosni, se politične napetosti med tremi etnijami zaostrujejo. Zadnji poskus drugega »dajtonskega« posredovanja ni uspel in nedavni incident z ubitim navijačem, ko je postalo najpomembneje, katere nacionalnosti je bil policist, ki je streljal, je še enkrat razkril z nacionalizmom prežet bosanski vsakdan. Proti severu, med Slovaško in Madžarsko, se je avgusta zaradi zgodovine začela prava »besedna vojna,« ko Slovaška madžarskemu predsedniku ni dovolila vstopa zaradi slovesnosti ob odkritju kipa madžarskega srednjeveškega kralja. V slovaških medijih so se razvnele žgoče zgodovinske razprave o dejstvih iz tisočletne zgodovine. A tudi Madžarska ni nič boljša. Na občasnih protivladnih protestih v Budimpešti, nazadnje zaradi ekonomske krize, plapola po zraku več rdeče - belih zastav velike Madžarske iz časa Avstroogrske, nad katero se navdušujejo mlade generacije, kot pa zastav sodobne, »majhne« Madžarske. Iz teh posameznih slik se lahko norčujemo. Toda ali sta Slovenija in Hrvaška bili v zadnjih letih kaj drugačni? Kaj bolj »evropski«?
Seveda, tudi o Evropski uniji lahko zapišemo marsikaj kritičnega. Da je birokratski mastodont z demokratičnim deficitom. Da je odmaknjena od življenja ljudi. Da je navadna tržnica interesov in zaščitnica velikega kapitala. Da nekatere države vodijo politiki tipa Berlusconi. Celo, da je pretirano sterilna. Nedvomno pa zanjo velja, da so politične elite tam opravile s svojimi nacionalnimi miti, na primer velike Nemčije ali velike Francije. Teritorialne pretenzije še naprej obstajajo. So tudi uradno registrirane. Denimo tista med Portugalsko in Španijo. Zaradi različnih interpretacij sklepov z dunajskega kongresa leta 1815 Portugalska ne priznava suverenosti Španije na 750 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju okrog mesta Olivenza. Znana je tudi stoletna zahteva Španije po angleškem Gibraltarju. Morda manj je znan spor med Dansko in Veliko Britanijo: Danska vztraja, da epikontinentalni pas njenih Ferskih otokov sega prek 200 navtičnih milj v odprto morje, kar ni všeč niti Veliki Britaniji, niti Irski ali Islandiji. A če ti spori ostajajo na papirju, je zahodnoevropska politika v vseh teh primerih izgubila upanje, da je mogoče potegniti »pravo« ali »pravično« mejo in dokončno zadovoljiti »krivice« iz preteklosti. Zato ni blokad, izsiljevanj, groženj ali specialcev na meji.
Gledano iz te perspektive, je slovensko-hrvaški spor o 1,13 kvadratnega kilometra ozemlja južno od kanala sv. Odorika (Dragonje) in nekaj kvadratnih kilometrih morja zgolj eden izmed mnogih na celini, ki bi se glede na kvadraturo in dimenzije pravzaprav moral uvrstiti na sam konec seznama. Glede na strasti, ki jih razvnema na tem delu kontinenta, pa so mnogi že zaključili, da gre pač za še eno od balkanskih obsesij. Tako je tudi Evropski komisar za širitev Olli Rehn aktualni predlog rešitve spora, njegov drugi predlog, poslal v Ljubljano in Zagreb z željo, naj državi opustita »stari balkanski način gledanja na probleme kot na igro, v kateri je korist ene strani izguba druge.« Dobro pa se je v zadnji javni debati prijela tudi anekdota Franca Jurija, ko je nekega diplomata vprašal, kje je Balkan. Na kar mu je ta diplomat povedal, da se Balkan začenja tam, kjer se končuje politična kultura kompromisa in kjer ne poznajo dogovora ali vzajemnega popuščanja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.