Nova mapa

Komisija Hrvaške škofovske konference Iustitia et pax (Pravičnost in mir) nasprotuje podpisu arbitražnega sporazuma o urejanju morske meje. Hrvaški škofje opozarjajo vlado, da Slovenija nima izhoda na odprto morje, ampak ima lahko zagotovljeno pot le skozi italijanske teritorialne vode. In ponavljajo mantro najhujših nasprotnikov sporazuma: »Ne gre za svobodo plovbe ali ''dostop do mednarodnih voda'', ampak gre za apetite po ozemlju in zato je slovenska vlada od leta 2008 do letošnje jeseni blokirala vstop Hrvaške v EU.« Pozvali so »vse zastopnike hrvaškega sabora, da v tem trenutku pokažejo zvestobo Hrvaški. Neodvisno od strankarske pripadnosti, naj zavrnejo diktat in izsiljevanja, s katerimi nas ponižujejo, podcenjujejo in grobo mečejo na kolena.« Ta bojni klic RKC na Hrvaškem so uslišali tudi številni hrvaški intelektualci in v peticiji od premierke Jadranke Kosor zahtevali: »Ne podpisujte za nobeno ceno!«
Na stališča sestrske komisije se je odzval mariborski nadškof dr. Anton Stres. V imenu komisije je opozoril, da se cerkev ne sme neposredno vključevati v reševanje mejnega spora, kaj šele, da bi določala meje. Stres je v svojem odgovoru Hrvatom poudaril misel papeža Benedikta XVI., ki opozarja na spornost »prevlade legalnosti nad pravičnostjo«, česar seveda na Hrvaškem nočejo slišati.
Je pa Stres s tem pred hrvaške kolege postavil zanimiv teološki izziv, iz katerega pa se ne bodo zlahka izvili. Ali pač. Dr. Željko Tanjić, tajnik hrvaške Komisije Pravičnost in mir, nam je namreč tako komentiral Stresov izziv: »V naši izjavi smo se sklicevali na pravne določbe, po kateri se rešujejo spori med državami. Ob načelu pravičnosti pa se zastavlja vprašanje, kdo je tisti, ki odloča, kaj je pravično. Jasno, tisti, ki je močnejši. In Slovenija je kot članica EU močnejša, Hrvaška pa se mora ob vstopanju v EU spopadati z množico precedensov. Tudi ko je šlo za generala Gotovino, ki se je skrival pred haaškim sodiščem, so nam rekli: ''Aretirajte ga, pa boste vstopili.'' Pa nismo.«
Seveda hrvaški cerkveni dostojanstvenik zanika, da so želeli s svojim pozivom razvneti politične strasti, ampak le opozoriti na nekatere vidike, ki »v hrvaški politični areni niso dovolj poudarjeni«. Tako odločno in hitro - navadno »pišejo« sporočila več mesecev - se hrvaška RKC že dolgo ni odzvala, vendar je treba poudariti, da ta cerkev vseskozi »doživlja samo sebe kot zgodovinsko varuhinjo nacionalnih interesov«, piše Jutarnji list. Skozi zgodovinsko optiko je bila državotvorna cerkev hrvaškega naroda, in to celo v času fašistične NDH. Svojo apoteozo je v hrvaškem političnem prostoru ponovno uveljavila po osamosvojitvi. Kako trdo zna ravnati, smo Slovenci občutili tudi v začetku devetdesetih let, ko so verniki v Razkrižju z uporom, ki ga je vodila takratna salezijanka Vida Žabot, dobili slovensko mašo in verouk ter vključili svojo župnijo v mariborsko škofijo.
Tudi tokrat ravnanje hrvaških škofov vzbuja neprijetne občutke, saj je na delu agresivno poslanstvo.