Demontaža demontaže?

Pogovor s predsednikom vlade, ki je v ponedeljek ob prvi obletnici nastopa aktualne vlade potekal na TV Slovenija (TVS), se je bližal koncu, ko je Borut Pahor sam omenil prav RTV Slovenija. »Smo se kaj vpletli v svobodo tiska? Smo se kaj vpletli v vašo televizijo?« je vprašal voditeljico Lidijo Hren, ko ga je začela spraševati o kadrovskih zamenjavah. »Mislim, da se boste kmalu,« je odgovorila in s tem namignila, da je ministrstvo za kulturo le nekaj dni prej javnosti predstavilo dolgo napovedovani predlog sprememb zakona, ki ureja delovanje javnega zavoda RTV Slovenija. Njen pogled je bil resen, zaskrbljen, kot da jo je strah, kaj se bo zgodilo. In zdelo se je, da je bilo to hkrati tudi stališče, ki ga je do predlaganih novosti zavzelo vodstvo nacionalke.
Pahor jo je nato ponovno vprašal: »Hočem reči, a smo se kaj vtikali v uredniško politiko? Če se je moj kabinet, naj odgovorni povejo na glas, da smo se vtikali. A smo zamenjali vodstvo? Nismo ga.« Potem je dodal, da je bila v resnici vlada tista, ki je bila ves čas deležna pritiskov, in sicer takšnih, naj zamenja vodstvo nacionalke. A niso klonili. In menda tudi ne bodo: »Do konca mandata bo ostalo to vodstvo.« Generalnemu direktorju RTV Antonu Guzeju se mandat izteče februarja, direktorjema Radia Slovenija in TVS, Vinku Vasletu in Jožetu Možini, pa maja.
Razlogov, zaradi katerih sedanje vodstvo RTV Slovenija ni ravno z navdušenjem dočakalo novega zakona o RTV-hiši, je več. Tudi razlogov, zaradi katerih je vlada deležna pritiskov, naj vodstvo nacionalke zamenja, je več. Ključne za njihovo razumevanje pa so prejšnje spremembe zakonodaje, povezane z našim edinim javnim RTV-servisom, ki se jih je leta 2005 lotila Janševa vlada. Znano je, da je zakonu takrat nasprotovala celotna medijska stroka, predvsem zato, ker je menila, da bo omogočil večji politični vpliv na nacionalko. Takratna koalicija je trdila ravno nasprotno, da bo njen zakon nacionalko pravzaprav osvobodil političnih vplivov. Kljub temu danes mnogi opažajo, da RTV še nikoli ni bila tako spolitizirana kot ravno danes.
Zakon, ki ga je, kot je razkril pozneje, spisal poslanec SDS Branko Grims, po izobrazbi sicer geolog in politolog, je namreč služil predvsem kot eden od alibijev, s pomočjo katerih je prejšnja garnitura začela šariti po medijih. Najprej se je, pa ne le na RTV, temveč tudi v drugih medijih, osredotočila na to, kdo lahko sedi na vodstvenih mestih in kdo ne. In na RTV se je vse začelo s celotno zamenjavo vodstvenih organov. Novo vodstvo je tudi zato obveljalo za simbol političnega zavzetja RTV. A ni šlo le za to. Vodstvo je samo poskrbelo za to, da je bil njihov mandat zaznamovan denimo tudi z drugačnim programom, ki se je začel vsaj na TVS po eni strani v elitnih terminih približevati komercialnim televizijam, po drugi pa je postajal informativni program kadrovsko siromašnejši, saj so ga zapustili številni prepoznavni voditelji in novinarji, dokler niso na koncu h konkurenci prestopili še gledalci. Tu so bili še najrazličnejši posegi v oddaje. Največ jih je bilo zabeleženih prav v informativnem programu, ki je poleg otroških, kulturnih, izobraževalnih in drugih programov ključen za obstoj javne RTV. Zato se zdi, da je vodstvo RTV že davno, preden se je sedanja vlada lotila spreminjanja Grimsovega zakona o RTV, samo zapečatilo svojo usodo.

Statusno preoblikovanje

Pred tednom razkriti osnutek sprememb zakona, ki ureja delovanje javnega zavoda RTV Slovenija, je prvi od dveh napovedanih medijskih zakonov, ki ju je začelo ministrstvo za kulturo v sodelovanju s 25-člansko skupino strokovnjakov s področja medijev, sociologije in prava pripravljati že pred nekaj meseci. Poznavalci se strinjajo, da je pozitivno, da je bil pristop k pisanju zakonskih določil tokrat veliko bolj demokratičen kot pri zadnjih spremembah teh zakonov. Kljub vsemu pa nekateri dodajajo, da je bila skupina tako raznolika, da so na koncu dobili precej birokratsko besedilo, ki je skupek kompromisov in ki ga ne bodo prav vsi 100-odstotno podprli. Nekoliko nenavadno se zdi tudi, da člani ekspertne komisije do zadnjega niso vedeli, katere od njihovih predlogov bo ministrstvo vključilo v predlog in katerih ne, saj so končno besedilo spremenjenega RTV-zakona po elektronski pošti prejeli šele med njegovo javno predstavitvijo.
In kakšne spremembe pravzaprav prinaša nova zakonodaja o javni RTV? Ena ključnih je nedvomno njeno statusno preoblikovanje. RTV je zdaj oblikovana kot javni zavod, po novem pa naj bi se preoblikovala v pravno osebo javnega prava. To ne pomeni, da se bo preoblikovala v delniško družbo, saj bo še vedno zavezana delovanju v javnem interesu in je zato ne bo mogoče likvidirati, bo pa način njenega poslovanja zelo podoben gospodarskim družbam. Kot pravi pravnik Jurij Žurej, vodja ekspertne skupine in obenem tudi avtor temeljnih izhodišč zakona, so se za preoblikovanje statusa RTV odločili predvsem zato, ker nadzor nad poslovanjem javnih zavodov ureja 10 členov, nadzor nad poslovanjem gospodarskih družb pa 200. Po naših informacijah vsi člani ekspertne skupine sicer niso bili najbolj naklonjeni tovrstnemu preoblikovanju, a kot kaže, je na koncu prevladal pogled pravnikov, menda predvsem zaradi pomanjkljivega dosedanjega nadzora nad poslovanjem RTV.
Značilen primer spornega poslovanja, ki naj bi ga želeli z novo ureditvijo preprečiti, naj bi bilo ravnanje RTV pri snemanju dragih nadaljevank Strasti in Brat bratu, skupno menda vrednih kar 4,2 milijona evrov. Televizija se ju je lotila lani, potem pa ju po le nekaj mesecih predvajanja, menda zaradi prenizke gledanosti, umaknila s sporeda. Vprašanje je seveda, kako se je lahko nacionalka sploh spustila v projekta s tako neustreznim poslovnim modelom. Vprašanje pa je tudi, kako so lahko pokritje zanju rezervirali kar v sredstvih, rezerviranih za razvojne projekte, med katere seveda ne moremo šteti programskih vsebin. Kot da ta lekcija ni bila dovolj, se je vodstvo pozneje odločilo z razvojnimi sredstvi financirati še eno nadaljevanko, Danes gor, jutri dol, ki šele prihaja na spored. Nadzorni svet je takšnemu početju sicer nasprotoval, vendar je vodstvo na pomoč poklicalo programski svet, ki ga vodi Stane Granda, in ta je projekt nove nadaljevanke - tako kot tudi vse predloge vodstva - brez težav potrdil. Nadzornikom na koncu ni preostalo drugega, kot da zanjo odobri 825.000 evrov razvojnih sredstev. Dva nadzornika sta pozneje tudi zaradi tega incidenta odstopila s položaja.
Ključno vprašanje je seveda, ali bo lahko nacionalka kljub preoblikovanemu statusu ohranila svoje poslanstvo javnega RTV-servisa ali pa se bo s tem, ko se bo približala gospodarskim družbam, približala tudi komercialnim medijem. Žurej je na predstavitvi zakona dejal, da je bojazen odveč, saj so na podoben način že leta urejeni tudi drugi RTV-servisi, denimo francoski in španski, pa tudi britanski BBC. Filozof dr. Boris Vezjak, ki je bil do nedavnega protestnega odstopa programski svetnik RTV Slovenija in ki pri oblikovanju novega zakona ni sodeloval, pa se kljub temu sprašuje, ali je navzlic varovalkam res povsem jasno, ali bo uspelo RTV svojo novo tržno in profitno interesno naravnanost dovolj uspešno uravnovesiti z nacionalnim in javnim interesom, ki bi morala imeti prednost. Sam sicer ne verjame, da bo RTV zaradi spremembe statusa dramatično postavila poslanstvo javne radiotelevizije pod vprašaj, čeprav nekaj časa verjetno ne bo povsem jasno, kaj je v novih statusnih razmerah dovoljeno in kaj ne. Skrbi pa ga denimo večja tveganost zaradi poslovanja po načelih gospodarskih družb. »Zaradi tega bo poslovanje bolj fleksibilno, toda v obe smeri, tudi v smer večjega finančnega tveganja, bodisi koristi bodisi izgub,« pravi Vezjak. Opozarja tudi, da bi lahko predlagana rešitev dopustila mešanje poslovodnih in programskih ali uredniških pristojnosti.

Politika vrti RTV

RTV ne čaka le nova statusna oblika, temveč naj bi dobila tudi prenovljene upravljavske in nadzorne organe. Namesto generalnega direktorja ter direktorjev radia in televizije naj bi RTV po novem vodila petčlanska uprava, nadzorni svet naj bi bil po novem osemčlanski, svet RTV pa enajstčlanski. Največje spremembe naj bi doletele prav svet RTV, ki se zdaj imenuje programski svet in v katerem vsaj po črki zakona sedijo predstavniki civilne družbe. Svet, ki je doslej med drugim imenoval generalnega direktorja, po novem pa bo izbral tri člane uprave, naj bi se z dosedanjih 29 skrčil na le 11 članov. Njihov mandat naj bi bil daljši, kar sedemletni (in s tem za nekatere odločno predolg), izbirni postopek pa veliko bolj zapleten. Svetnike naj bi namreč iskali z javnim razpisom, in sicer tako, da bo predsednik države med prijavljenimi kandidati izbral tri člane, Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Nacionalni svet za kulturo po enega, na koncu pa bi jih med preostalimi kandidati šest izbrali še poslanci (od tega tri koalicija, tri opozicija).
Ker to pomeni, da bo kar 9 od 11 članov tega organa še vedno imenovala politika, se že pojavljajo očitki, češ da nova ureditev ni bistveno drugačna od tako kritizirane dosedanje. Vezjak denimo pravi, da sodi sam med tiste, ki verjamejo, da je treba politiki vrniti dostojanstvo in zaupanje ter da v normalni demokraciji ne bi smeli imeti strahov, da bo politika intervenirala v javno službo in zlorabila civilno družbo: »Ampak ni treba biti prerok, da ugotoviš, kako se bo iz tega skotalil gromozanski očitek o totalni politizaciji javnega servisa, ki bo zablokiral vse nadaljnje postopke.« Nekateri opozarjajo tudi, da predsednik države, ki sicer že zdaj imenuje dva člana programskega sveta, sploh ne bi smel imeti takšnih pooblastil. Drugi tezo zavračajo, saj naj bi predsednik države v nasprotju s predstavniki političnih strank kot neposredno izvoljeni predstavnik ljudstva predstavljal tudi civilno družbo. Zanimivo je tudi, da nekateri zdaj spet ugotavljajo, da je bila morda še najboljša tista rešitev, ki je veljala pred uveljavitvijo Grimsovega zakona, ko so večino predstavnikov v ta organ imenovale same (sicer točno določene) civilnodružbene organizacije.
Kakorkoli že, zakon prinaša še nekaj opaznih novosti. Zaposleni na RTV zaradi njenega statusnega preoblikovanja ne bi več sodili med javne uslužbence, podrobneje naj bi opredelili funkcijo varuha pravic gledalcev, poslušalcev in uporabnikov RTV, na novo pa bi uredili tudi RTV-prispevek. Ta naj ne bi bil več fiksen, kot določa sedanji zakon, ki je nacionalki prav zaradi te določbe prinesel veliko gmotno škodo, temveč bi se vsako leto avtomatično usklajeval z rastjo življenjskih stroškov. Poleg tega naj bi parlamentarni program izločili iz sklopa javne RTV in ga postopoma prepustili parlamentu. Nekaterim se zdi poteza smiselna, saj parlamentarni program nikoli ni zaživel kot relevanten medij. Drugi menijo, da gre za popoln nesmisel, saj politiki ne daje le možnosti, da bi se vpletala v ta medij, ampak ji tega celo predaja v upravljanje.

Strpna razprava?

Zakonsko besedilo je zdaj v javni razpravi, in če bo šlo kulturnemu ministrstvu po načrtih, naj bi bilo sprejeto še letos. Poznavalci upajo, da pri tokratni javni razpravi o RTV-zakonu ne bomo priča ponovnemu argumentacijskemu debaklu, polnemu populizmov in demagoških prebliskov, ki so mimo nas švigali leta 2005, vse dokler niso volivci na referendumu podprli »nižje naročnine« in »boljšega programa«. In če bo javna razprava tokrat strpna, bo to najverjetneje tudi glavna pridobitev novega RTV-zakona. Vse bolj razširjeno je namreč prepričanje, da so dosedanje izkušnje pokazale, da ni najpomembnejše, kako je formulirano zakonsko besedilo, temveč je pomembnejše, da tisti, ki krmarijo RTV, poznajo in razumejo smisel javnih RTV-servisov. S tem se strinja tudi Vezjak: »Prevečkrat se iščejo grešni zakoni zgolj v zakonodaji, premalokrat v 'človeškem faktorju'. Naivno verjamemo, da bo sprememba zakona rešila vse, depolitizirala zavod in poskrbela za finančno blaginjo. Pa ne bo. Lahko imate krasen zakon, toda politično talentirani izvajalci ga bodo zlorabili po svoji meri.« Kot dodaja, to seveda ne pomeni, da »Grimsove zakonske solo mojstrovine« ni treba zamenjati. Meni le, da je ne bi smeli zamenjati s čimerkoli.