DVD / Viridiana
Luis Buñuel Silvia Pinal, Fernando Rey, Francisco Rabal
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 46, 19. 11. 2009
Luis Buñuel, eden izmed največjih filmskih režiserjev vseh časov (Andaluzijski pes, Lepotica dneva, Diskretni šarm buržoazije, Fantom svobode itd.), je bil Španec, toda Španijo je leta 1938 - po vzponu fašistične diktature - zapustil. Ali bolje rečeno: v Španijo se je prvič vrnil šele leta 1961, ko je posnel Viridiano, toda vsi - jasno, predvsem Francov režim in katoliška cerkev - so potem preklinjali dan, ko so ga spustili v Španijo. In da bi bila mera polna, je Viridiano financiral Francov režim - ven je namreč prišel film, ki je diktatorja Franca in cerkev spravil ob živce in v križarski bes. Kopije so sežigali po tekočem traku. Na srečo jih je nekaj zbežalo v Francijo - in od tam v Božja ušesa. Hočem reči: v legendo. Buñuel je kakopak zbežal nazaj v Mehiko, Vatikan pa je delal vse, da bi film, ki ga je razglasil za sakrilegij in blasfemijo, v čim več državah prepovedali. Viridiana (Silvia Pinal) je mlada vernica, ki hoče v samostan, toda njen stric Don Jaime (Fernando Rey), veliki mecen katoliške cerkve, ki je izgubil ženo, ima tako fetišističen odnos do nun in katoliške ikonografije, da jo omami in »posili«, potem pa naredi samomor, toda to je le uvod v šikane verske psihoze in katoliške dvoličnosti, ki se končajo z groteskno parodijo Zadnje večerje, tipičnim buñuelizmom. Razlog več, da je Viridiana v Cannesu pobrala Zlato palmo.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 46, 19. 11. 2009
Luis Buñuel, eden izmed največjih filmskih režiserjev vseh časov (Andaluzijski pes, Lepotica dneva, Diskretni šarm buržoazije, Fantom svobode itd.), je bil Španec, toda Španijo je leta 1938 - po vzponu fašistične diktature - zapustil. Ali bolje rečeno: v Španijo se je prvič vrnil šele leta 1961, ko je posnel Viridiano, toda vsi - jasno, predvsem Francov režim in katoliška cerkev - so potem preklinjali dan, ko so ga spustili v Španijo. In da bi bila mera polna, je Viridiano financiral Francov režim - ven je namreč prišel film, ki je diktatorja Franca in cerkev spravil ob živce in v križarski bes. Kopije so sežigali po tekočem traku. Na srečo jih je nekaj zbežalo v Francijo - in od tam v Božja ušesa. Hočem reči: v legendo. Buñuel je kakopak zbežal nazaj v Mehiko, Vatikan pa je delal vse, da bi film, ki ga je razglasil za sakrilegij in blasfemijo, v čim več državah prepovedali. Viridiana (Silvia Pinal) je mlada vernica, ki hoče v samostan, toda njen stric Don Jaime (Fernando Rey), veliki mecen katoliške cerkve, ki je izgubil ženo, ima tako fetišističen odnos do nun in katoliške ikonografije, da jo omami in »posili«, potem pa naredi samomor, toda to je le uvod v šikane verske psihoze in katoliške dvoličnosti, ki se končajo z groteskno parodijo Zadnje večerje, tipičnim buñuelizmom. Razlog več, da je Viridiana v Cannesu pobrala Zlato palmo.