DVD / Shine a Light
Martin Scorsese Mick Jagger, Keith Richards, Charlie Watts, Ron Wood, Bill Clinton
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 47, 26. 11. 2009
»To je rokenrol,« dahne nekdo v zakulisju, kjer stojijo Rollingi in Martin Scorsese, auteur tega rokumentarca, ki Billa Clintona in Hillary pričaka v obleki in kravati. Clintona sta navdušena, da se lahko družita z Rollingi, še zlasti Bill, ki praznuje šestdeseti rojstni dan. Manjka le še Dorothy, Hillaryjina mama: »Mama, Rollingi so čakali nate!« Rollingi - tudi sir Mick - se ganjeno klanjajo. Zdaj, ko je Dorothy prišla (iz Kansasa v jebeni Oz!), lahko začnejo. O, ne še: najprej na oder stopi Bill in publiki v newyorški dvorani Beacon pove, da je predskupina... ee, da odpira koncert... ee, da je to rojstnodnevno darilo. Hja, to je rokenrol - reunion tistih, ki so preživeli: Rollingov, Clintonov in Scorseseja. Dvorana Beacon ni niti velika niti spektakularna (2.800 gledalcev), zato pričakujte intimno atmosfero, veliko štiklov, starih in novih, nekaj gostov (npr. Christina Aguilera) in dolgo dokazovanje, da je Mick Jagger pri dvainšestdesetih še vedno žival, podivjani bik rokenrola. Vmes vleti arhivski posnetek, v katerem novinar mladega Jaggerja vpraša, če si predstavlja, da bi pri šestdesetih še vedno počel to, kar počne zdaj. »Seveda,« odvrne Jagger. In Scorsese, ki so mu člani benda The Band v Zadnjem valčku rekli, da kariero končujejo zato, ker so turneje smrtno nevarne in ker slej ko prej padeš, hoče reči: glejte, pri šestdesetih žgemo tako kot pri petindvajsetih! Jagger je njegov alter ego - kot nekoč Robert De Niro. In sam Jagger gara, da bi to potrdil.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 47, 26. 11. 2009
»To je rokenrol,« dahne nekdo v zakulisju, kjer stojijo Rollingi in Martin Scorsese, auteur tega rokumentarca, ki Billa Clintona in Hillary pričaka v obleki in kravati. Clintona sta navdušena, da se lahko družita z Rollingi, še zlasti Bill, ki praznuje šestdeseti rojstni dan. Manjka le še Dorothy, Hillaryjina mama: »Mama, Rollingi so čakali nate!« Rollingi - tudi sir Mick - se ganjeno klanjajo. Zdaj, ko je Dorothy prišla (iz Kansasa v jebeni Oz!), lahko začnejo. O, ne še: najprej na oder stopi Bill in publiki v newyorški dvorani Beacon pove, da je predskupina... ee, da odpira koncert... ee, da je to rojstnodnevno darilo. Hja, to je rokenrol - reunion tistih, ki so preživeli: Rollingov, Clintonov in Scorseseja. Dvorana Beacon ni niti velika niti spektakularna (2.800 gledalcev), zato pričakujte intimno atmosfero, veliko štiklov, starih in novih, nekaj gostov (npr. Christina Aguilera) in dolgo dokazovanje, da je Mick Jagger pri dvainšestdesetih še vedno žival, podivjani bik rokenrola. Vmes vleti arhivski posnetek, v katerem novinar mladega Jaggerja vpraša, če si predstavlja, da bi pri šestdesetih še vedno počel to, kar počne zdaj. »Seveda,« odvrne Jagger. In Scorsese, ki so mu člani benda The Band v Zadnjem valčku rekli, da kariero končujejo zato, ker so turneje smrtno nevarne in ker slej ko prej padeš, hoče reči: glejte, pri šestdesetih žgemo tako kot pri petindvajsetih! Jagger je njegov alter ego - kot nekoč Robert De Niro. In sam Jagger gara, da bi to potrdil.