hudo / Pozor, človečki
Miniaturna ulična umetnost
Saša Eržen
MLADINA, št. 48, 3. 12. 2009
© Arhiv Mladine
V velikem mestu se človek pogosto počuti majhnega, izgubljenega in osamljenega. Podobno kot učinkujejo miniaturne figurice v uličnih instalacijah, ki jih zadnja tri leta v Londonu, občasno pa tudi v drugih evropskih mestih, ustvarja 30-letni britanski umetnik, znan pod psevdonimom Slinkachu. Za svoje bistroumne, duhovite in nemalokrat melanholične intervencije v javnem prostoru uporablja človeške figurice, komaj kaj večje od centimetra, primarno namenjene železniškim in arhitekturnim maketam. Najprej jih prebarva in opremi z dodatki, nato pa umesti v prostor ulice, kjer za mimoidoče - če jih ti sploh opazijo - postanejo element presenečenja v monotoniji vsakdana. Včasih za scenografijo izkoristi smeti, pasje drekce, golobe, razpoke v asfaltu, ulično opremo, luže ali cigaretne ogorke; pričujoča instalacija z naslovom “To niso hišni ljubljenčki, Susan!” na primer vključuje mrtvega čmrlja. Potem ko Slinkachu svoje instalacije s človečki nalepi in pofotografira, jih največkrat kar prepusti milosti in nemilosti velemesta.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Saša Eržen
MLADINA, št. 48, 3. 12. 2009
© Arhiv Mladine
V velikem mestu se človek pogosto počuti majhnega, izgubljenega in osamljenega. Podobno kot učinkujejo miniaturne figurice v uličnih instalacijah, ki jih zadnja tri leta v Londonu, občasno pa tudi v drugih evropskih mestih, ustvarja 30-letni britanski umetnik, znan pod psevdonimom Slinkachu. Za svoje bistroumne, duhovite in nemalokrat melanholične intervencije v javnem prostoru uporablja človeške figurice, komaj kaj večje od centimetra, primarno namenjene železniškim in arhitekturnim maketam. Najprej jih prebarva in opremi z dodatki, nato pa umesti v prostor ulice, kjer za mimoidoče - če jih ti sploh opazijo - postanejo element presenečenja v monotoniji vsakdana. Včasih za scenografijo izkoristi smeti, pasje drekce, golobe, razpoke v asfaltu, ulično opremo, luže ali cigaretne ogorke; pričujoča instalacija z naslovom “To niso hišni ljubljenčki, Susan!” na primer vključuje mrtvega čmrlja. Potem ko Slinkachu svoje instalacije s človečki nalepi in pofotografira, jih največkrat kar prepusti milosti in nemilosti velemesta.