V recesiji trgovina z ljudmi cveti

S katerimi in kakšnimi ljudmi se trguje, kakšna dela opravljajo v Sloveniji, katere tranzitne poti v tej trgovini tečejo čez njo, kakšna je usoda slovenskih državljanov, prodanih v tujino, in kako tej obliki novodobnega suženjstva narediti konec? Ta vprašanja smo zastavili predstavnici društva Ključ, edine nevladne specializirane organizacije v Sloveniji, ki se ukvarja s pomočjo žrtvam trgovine z ljudmi.

Zagovorniki prednostnega reševanja vprašanja posledic gospodarske krize bi rekli, da je trgovina z ljudmi drugorazredna tema ...

> To ne bi smela biti drugorazredna tema, še posebej v teh časih, saj je recesija tudi na tem področju prispevala svoje. Ljudje so namreč pripravljeni narediti marsikaj, da preživijo. Se spustiti v posle, v katere se sicer ne bi. To velja tako za potencialne žrtve trgovine z ljudmi in za ljudi, ki jih izkoriščajo. V takih razmerah se je več ljudi pripravljenih ukvarjati s kriminalom, da bi preživeli.

Vendar pa že tudi pred krizo o trgovini z ljudmi v Sloveniji nismo veliko govorili, to nikoli ni bila velika tema ...

> To je še vedno tabu tema, ker je povezana s stereotipi, da se to dogaja samo tujcem nekje daleč stran, ne pa v Sloveniji. Poleg tega je splošno laično pri nas prepoznana samo ena oblika trgovine z ljudmi, in sicer prisilna prostitucija. In kljub temu klienti prostitutk večinoma niti ne vedo, da hodijo k prisilnim prostitutkam. Veliko bomo morali še storiti pri osveščanju laične in pa tudi strokovne javnosti, saj bi slednja morala hitro slediti razvoju trgovine z ljudmi. Vsako leto se namreč pojavi kaka nova oblika trgovine z ljudmi, mi pa temu še ne znamo dovolj dobro slediti. Nove oblike te trgovine potem spoznamo šele, ko nas že resnično zalije, da tako rečem. Tako smo recimo pred dvema letoma identificirali problem otroškega prosjačenja, šele ko so bile ljubljanske ulice polne romunskih otrok. Šele takrat smo opazili razliko med običajnim in prisilnim prosjačenjem.

Prisila je tu verjetno težko dokazljiva, saj so ti otroci k nam prišli s starši ...

> Ko smo ugotovili, da so jih prisilno postavili na ceste njihovi starši, se je pojavilo vprašanje, ali gre za kaznivo dejanje grdega ravnanja z otrokom ali kaznivo dejanje prisilnega dela otrok. Menim, da je to prisilno delo otrok, vendar pa je ta razmejitev odvisna od tega, kakšno stališče zavzame država. Je pa prisilno delo element trgovine z ljudmi, zato bi bilo te otroke treba obravnavati kot žrtve trgovine z ljudmi.

Da v Sloveniji trgovina z ljudmi ne pomeni resnejše težave, bi sicer lahko sklepali tudi iz policijskih podatkov, lani je slovenska policija ugotovila »le« 17 primerov trgovine z ljudmi ...

> Na področju trgovine z ljudmi manjka statistika, kar je problem v vseh državah. Zato se pojavljajo različne številke, na katere se ne gre zanašati. Treba je tudi vedeti, da je kaznivo dejanje trgovine z ljudmi izredno težko dokazljivo, saj so materialni dokazi redki ali pa jih sploh ni. Ves postopek, tako predkazenski kot kazenski, temelji na pričevanju žrtev, torej oškodovank in oškodovancev. Te žrtve pa zaradi vsega, kar so doživele, običajno ne želijo sodelovati z organi pregona.

To vendar ne bi smel biti problem, vsaj pri tistih dekletih z delovnim dovoljenjem bi policija verjetno še najlažje preverjala, ali gre za prisilno delo, saj imajo njihov naslov ... Upam, da nihče ne misli, da so vsa ta dekleta samostojne podjetnice.

> Strinjam se z vami, da bi bil potreben skupni nadzor vseh služb, ki lahko nadzor izvajajo, torej policije, delovne inšpekcije, tržne inšpekcije. Vedno namreč obstajajo zvijače, kako v določenih lokalih dobiš punco. Ne vem, kakšen je trenutni dogovor, ampak pred časom je veljalo, da si naročil šampanjec, in je to pomenilo, da si naročil punco. Natakar je zaračunal šampanjec, ki pa je ostajal v hladilniku. In to se da razbrati iz papirjev, do katerih ima dostop tržna inšpekcija. Res, to bi bilo tako preprosto. Morali bi se povezati in izvajati redne kontrole in tako bi pokrili vsaj en segment prisilnega dela. Tako bi lahko bili enako uspešni na gradbiščih, kjer tudi dela cela vrsta prisilnih delavcev.

Pri gradbenih delavcih je najbrž še težje razmejiti, kateri so prisilni delavci in kateri ne.

> Točno o tem se sedaj razmišlja v stroki. Velja enako kot pri prostitutkah, v trgovino z ljudmi te nekdo prisili. Prisili te, da opravljaš neko delo, ki ga nisi želel opravljati. Vzemimo primer deklet, ki vedo, da gredo v neko državo, da bodo delale kot prostitutke. Ampak ne vedo pa, pod kakšnimi pogoji se bodo morale prostituirati. Imamo kar nekaj primerov, ko morajo recimo prostitutke plačati 150 evrov, da sploh lahko odidejo iz hiše, v kateri bivajo in delajo. Toliko stane njihova pravica do kolikor toliko prostega gibanja. Podobno so tudi delavci na gradbiščih vedeli, kakšno delo bodo opravljali, v državo so prišli legalno, podpisali pogodbo, dobili delovno dovoljenje. Potem pa se je izkazalo, da ne bodo delali samo 8 ur, kot je bilo dogovorjeno, ampak 12, da bodo podvrženi kaznovalni politiki enako kot prostitutke, ki imajo recimo dovoljenje, da se stuširajo po vsaki peti stranki. Če se tuširajo pogosteje, so kaznovane s 50 evri kazni. Gre za kaznovalno politiko, ki te ves čas drži v dolgovni odvisnosti.

Nasploh je to kaznivo dejanje specifično, ker sta storilec in žrtev ves čas v specifičnem odnosu ...

> Način storitve kaznivega dejanja je podoben kot pri spolnih zlorabah otrok. Član družine, ki spolno zlorablja otroka, ne bo nikoli nič dosegel s prisilo in agresijo, ampak z zaupanjem. In pri trgovini z ljudmi gre veliko stvari skozi zaupanje. Vzemimo ilegalnega prebežnika iz Albanije, ki si želi v neko državo v EU. Na začetku poti prevozniku plača za pot in njegov odnos s prevoznikom se konča na cilju. Ko gre za žrtev trgovine z ljudmi, pa lahko sede v isti avto, a na začetku poti ne plača ničesar, potem na cilju pa s svojim delom odplačuje stroške poti. In njen odnos s tamkajšnjim zvodnikom se na cilju šele začne. Prostitutke, ki ne delajo pod prisilo, si lahko izbirajo svoje stranke. Imajo to možnost in iz pogovorov z njimi vem, da to možnost tudi izkoristijo. Prisilne prostitutke nimajo te pravice, nimajo recimo tudi izbire, da ne delajo v času menstruacije. Vzeti morajo neko vpojno krpico, ki popije kri, ali pa se tuširajo z ledeno mrzlo vodo, da lahko delajo. Razlika med prisilno in neprisilno prostitucijo je v tem, da morajo prisilne prostitutke početi tudi stvari, ki jih sicer ne bi.

V Sloveniji na področju trgovine z ljudmi deluje medresorska skupina, tu so akcijski načrti, nacionalni koordinator ... Zdi se, da se je Slovenija problema lotila resno ...

> Država se je tega resnično resno lotila že leta 2001, saj je bil to eden izmed pogojev za vstop v EU. Pogoj je bil, da je treba poskrbeti za žrtve trgovine z ljudmi, ki so v Sloveniji. Medresorska skupina, katere član je tudi naše društvo, resnično dela dobro in glede tega nimam skoraj nobene pripombe. Točno se ve, kdo je odgovoren za kaj. Vsake dve leti se pripravlja akcijski načrt, v katerem so navedene naloge, ki jih je treba opraviti v tem obdobju. Akcijski načrt potrdi vlada, najpomembnejše pa je to, da za vsako nalogo stoji finančni nosilec - torej državni organ, ki je dolžan objaviti javi razpis. In to se resnično izvaja. Tudi konvencija je bila končno ratificirana. Kot ste rekli, kaže, kot da bi morali obvladovati problem trgovine z ljudmi, pa ga ne.

Lahko komentirate zaplet, ko je vlada vašemu društvu odtegnila znesek za celoletno financiranje, zaradi česar je bila Slovenija slabo ocenjena v poročilu ameriškega State Departmenta?

> Kljub že izdanemu sklepu vlade in vnaprej podpisanim pogodbam z izvajalci se je nova vlada odločila, da tega ne bo financirala. Zato smo zavrnili več kot deset žrtev, ki sta jim bila obljubljena pomoč in namestitev, in dobili slabo oceno. To je storila Janševa vlada na začetku mandata, razlog pa so bile osebne zamere, ki se vežejo tudi name, zato o tem ne bi podrobneje govorila.

Medresorska skupina torej dobro dela, pravne podlage so, zakaj se potem ne izvajajo niti povsem izvedljivi nadzori, ki sva jih že omenila?

> Mislim, da bi morala svoje delo na terenu bolj intenzivno opraviti policija. Ta je zelo pomemben dejavnik, in vsaj kar se tiče načrtnega dela, v letošnjem letu na tem področju ni naredila dovolj. Policija dela namreč na dva načina, pokriva sprotne primere in načrtno pokriva določena področja. To, da pride oškodovanec na policijsko postajo in reče, sem žrtev trgovine z ljudmi, pomagajte mi, se pač ne dogaja, to so pravljice. Če bi policija želela rezultate na tem področju, jih lahko dobi zgolj z načrtnim delom na dolgi rok. Tudi vloga ministrstva za zdravje na tem področju manjka, saj so naše žrtve pogosto ljudje brez zdravstvenega zavarovanja.

Ker je Slovenija kljub vsemu majhen trg, je v trgovini z ljudmi predvsem tranzitna dežela. Kakšne so tranzitne poti, res samo vzhod-zahod?

> Poti potekajo vsepovprek, ker se ob razkritju ene trase takoj pojavi nova, alternativne trase se pripravljajo tudi sproti. Seveda je še vedno najpomembnejša pot iz balkanske smeri. Odkar so se odprle meje, je to še veliko lažje. Zato je toliko pomembneje, da bi se tam, kjer meje so, mejni policisti v sumljivih okoliščinah vprašali, ali morda ne gre za trgovino z ljudmi. Pred kratkim smo recimo imeli primer, ko sta šla čez slovensko mejo dva moška v dragem avtomobilu, za katerega se je pozneje ugotovilo, da je bil ukraden v neki vzhodnoevropski državi, s seboj pa sta imela dve komaj polnoletni deklici. Že po podatkih iz potnih listov bi lahko policisti sklepali, da potniki niso povezani med sabo, kar je lahko sumljivo. To se na meji nihče ni vprašal.

In če bi se?

> Bi lahko stopili v stik z našim društvom in bi se predstavnica društva pogovorila s tema dvema dekletoma. Saj ni prav zelo verjetno, da bi se obe takoj izrekli za žrtve trgovine z ljudmi in želeli zaščito. Dobili pa bi informacije, da obstaja možnost pomoči in kje jo lahko dobita. Dobili bi tudi kontakte drugih organizacij, kot je naša, po Evropi. Tako pa nam spolzijo med prsti še tiste žrtve, ki gredo legalno čez mejo.

Kakšne pa so usode slovenskih državljanov, prodanih za novodobne sužnje v druge države?

> O moških težko govorim, ker nismo še imeli primera Slovenca, ki bi bil izkoriščan v tujini. Imeli smo zgolj primere, ko je bil slovenski državljan izkoriščan v Sloveniji. Glede žensk pa so najbolj rizične skupine deklice na prehodu iz osnovne šole v srednjo, potem iz srednje šole na fakulteto in pa tiste, ki izpadejo iz šolskega sistema. Najbolj pogost način, kako jih trgovci z ljudmi prepričajo, je čustvena preslepitev. Z mlado deklico vzpostavijo ljubezenski odnos. To ne gre tako, da se žrtev in storilec spoznata v petek, v ponedeljek pa je žrtev že prodana. Razvije se namreč navidezen ljubezenski odnos, ki traja dalj časa. Gresta na izlete in potovanja po Sloveniji in potem v tujino. Vsakič, ko prideta na predvideno destinacijo, ona spoznava njegove prijatelje, ki jih on tudi tako predstavi. V resnici pa so to zvodniki, ki ogledujejo robo, ki jo je pripeljal. Ko pride do dogovora, jo spet pelje na izlet, potem pa jo enostavno pusti tam. Kupci žrtvi ponavadi kar takoj povedo, da jo je njen domnevni fant prodal, in jo odpeljejo. Seveda se ta dekleta običajno uprejo, a odpor novi lastniki hitro zlomijo. Načinov je več, eden je gotovo ekstremno fizično nasilje, najhujši primer, ki smo ga mi obravnavali, pa je bilo skupinsko posilstvo, ki je trajalo več dni, potem pa so žrtvi rekli, da je zanjo bolje, če dela na cesti, kot da se ji to še naprej dogaja. Dekle je popustilo po treh dneh, šlo na cesto in tam ostalo štiri leta.

Štiri leta pa je dolga doba ...

> Žrtev nam je povedala, da je poskušala zbežati, a so prvi teden k njej prihajali kot stranke samo kolegi zvodniki od njenega zvodnika. Tega seveda ni vedela in je od stranke dvakrat poskušala dobiti pomoč, a je bila obakrat kaznovana. Enkrat so jo pretepli, drugič pa ji je zvodnik ostrigel dolge lase in jo pobril na minimum. In potem se je nehala tako pogovarjati s strankami. Dejstvo ostaja, da se v 70 odstotkih dekleta rešijo prav s pomočjo strank tako, da se počasi navežejo nanje, in ko jim končno povsem zaupajo, jih prosijo za pomoč.

Pa ta slovenska dekleta v tuje države odpeljejo slovenski fantje ali zlodeji z Balkana?

> Vsi si želijo, da bi to počeli samo zlodeji z Balkana. V resnici to počnejo tudi slovenski državljani. V primeru, o katerem sva govorila, je šlo za slovenskega državljana, fanta, starega 25 let, ki je to počel že tri leta in s tem dobro zaslužil. To dekle je leta 2002 prodal za 3000 takratnih nemških mark in rabljen osebni avto znamke golf.