Izredne razmere / Temne sence bližnje preteklosti

Četudi je dr. Gregor Virant, predsednik Zbora za republiko in nekdanji minister za javno upravo, ponedeljkovo srečanje zbora začel z oceno enoletnega delovanja Pahorjeve vlade, ki po njegovem deluje »kot razglašen zbor solistov in ne kot uigran orkester«, in označil njene reforme z »neznosno lahkostjo besedičenja«, je kmalu postalo jasno, da to ne bo glavna tema zborovanja. Hitro se je pokazalo, da želijo nastopajoči govoriti o temnih sencah preteklosti, o visokem državnem odlikovanju, ki ga je predsednik Danilo Türk podelil Tomažu Ertlu za operacijo tedanje slovenske milice, ki je leta 1989 preprečila pohod srbskih mitingašev po Sloveniji. Za to in nič drugega je dobil Ertl odlikovanje, bi lahko povzeli predsednikovo odločitev. Od nje seveda ne odstopa. Težko razumljivo za ljudi, ki mislijo, da se je zgodovina samostojne Slovenije začela z njimi. In ker jim v dosedanjih demokratičnih procesih ni uspelo storiti vsega, kar so se namenili, napovedujejo »drugo republiko« in »novo slovensko pomlad«, saj je prvak opozicije Janez Janša dejal: »Zdi se mi, da bo treba nekatera poglavja in lekcije izpred dvajsetih let enostavno ponoviti, in pričakujem, da se spomladi vidimo v večjem številu tudi na slovenskih trgih in ulicah.« Seveda je vprašanje, ali bi lahko med Slovenkami in Slovenci našli dovolj kritične mase, ki bi z državljansko nepokorščino in drugimi oblikami nasprotovanja legalni in demokratično izvoljeni oblasti sledili Janševemu pozivu k drugi republiki.
Morda bi to bili udeleženci ponedeljkovega Zbora za republiko, ki so pod sloganom »Z brezpotja na pot«, ob vseh gospodarskih in socialnih tegobah slovenske družbe, usmerili največ svojih miselnih in retoričnih sposobnosti v Tomaža Ertla in predsednikovo odločitev o njegovem odlikovanju. Zakaj? Ker je bil Ertl, sicer zadnji socialistični notranji minister v Sloveniji, »na čelu Službe državne varnosti v času vladavine enostrankarske diktature in je na tej funkciji ter kasneje kot minister za notranje zadeve vodil represivno delovanje proti drugače mislečim in proti prizadevanjem za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije«. Tako so zapisali v izjavi Zbora za republiko in jo ponudili v podpis.
In smeha, priznanj ter navdušenega sprejema so bili deležni tisti govorci, ki so najbolj iznajdljivo obsojali predsednikovo odločitev. Predsedujoči Gregor Virant je označil predsednikovo dejanje kot »pljunek v obraz vrednotam, za katere smo se Slovenci enotno zavzeli ob koncu osemdesetih let in jih potrdili na plebiscitu«. Seveda je »obračunal« s predsednikovo delitvijo naroda in tudi z nekaterimi tezami v javnosti o državotvorni aretaciji »Janše zato, ker se je s tem preprečilo, da bi se takratne zvezne oblasti obrnile proti slovenskemu vodstvu, ki se je usmerilo v demokracijo in samostojnost«. Akademik Niko Grafenauer je videl v Ertlovem odlikovanju »degradacijo predsedniškega statusa Danila Türka, saj nas je vse, ki se zavzemamo za demokracijo, degradiral, kljub temu da je bil izvoljen iz naših vrst ...« Med ljudmi je završalo, vendar je Grafenauer takoj pojasnil, da ni mislil na nas, »ki tukaj sedimo. Mislil sem na volilno telo«. Dr. Janko Kos se ni naprezal s kvalifikacijami predsednikovega dejanja in z Ertlom, kajti zanj je »stvar resna in škandalozna«, in nato lamentiral nad barbarstvom komunizma. Po njegovem zdaj »ni več mogoče ponavljati Marxove alternative: komunizem ali barbarstvo. V resnici je šele kapitalizem v teh deželah omogočil, da so se dvignile iz tega groznega barbarstva. To pomeni, da bi zdaj lahko postavili tezo, če bi bili zelo hudobni: ali kapitalizem ali barbarstvo ...«
Dr. Miha Brejc pa je po kratki kronologiji dogodkov ob osamosvojitvi prišel spet na dan s tezo, da je tedanja »Zveza komunistov govorila o demokratizaciji, njena politična policija pa je uporabila vsa sredstva, da bi spremljala tiste, ki bi lahko ogrožali njeno oblast«. Iz tega seveda sledi, da vrh tedanje partije ni nikoli razmišljal o predaji oblasti, in dodal je še, da pa če »so bili res za osamosvojitev, naj dokažejo. Magnetogrami namreč dokazujejo, da so pred dvajsetimi leti sramežljivo omenjali le konfederacijo«. Brejc se je zavzel za ustavno obtožbo predsednika države, ki je potrebna, »da se otopela slovenska javnost prebudi iz tega potrošniškega dremeža in da bo ves demokratični svet videl, da v Sloveniji še vedno obstajajo sile, ki so se sposobne in pripravljene boriti za temeljne vrednote evropske civilizacije in demokracije«.
Naivno bi bilo seveda pričakovati, da bi kdo izmed udeležencev Zbora, kaj šele predsedniki pomladnih strank, ki so sodelovali s svojimi govori, le z besedico nasprotoval besednemu pogromu zoper predsednika države in Ertla. Tudi če bi komu uspelo izustiti, da je bila akcija Sever pomemben mejnik v procesu osamosvajanja Slovenije, posredno pa tudi demokratizacije Slovenije, bi se mu gotovo slabo pisalo. Zagotovo je lahko delovanje zadnjega komunističnega sekretarja za notranje zadeve predmet kritične presoje, vendar v kontekstu tedanjih družbenih razmer. Predsednik Türk Tomaža Ertla ni odlikoval za življenjsko delo, ampak za konkretno akcijo, in že sam »izbor odlikovanja pove veliko o tem, za kakšno vrsto zasluge gre in za kakšno vrsto razlogov za odlikovanje gre«. Zato sta dobila državno odlikovanje za akcijo Sever še Tomaž Čas in Leopold Jesenek.
Nauk te zgodbe za marsikoga ni poučen. Še naprej bomo priče zborovanjem Zbora za republiko, pa tudi drugim, ki si lastijo zasluge za osamosvojitev in pri tem političnim konkurentom ne priznavajo ničesar. Zato so postavili na oltar slave le Novo revijo in Bavčarjev odbor za človekove pravice, študentskim listom in denimo Mladini, ki so vseskozi najedali stari politični sistem in monopol ene partije na oblasti, pa to priznajo s stisnjenimi zobmi. Če sploh. Pesnik Tone Pavček, eden izmed prvih borcev za slovensko državo, ki je prebral tistega davnega leta 1990 Majniško deklaracijo, nam je o lastitvi zaslug za osamosvojitev nedavno dejal: »To je mogoče razumeti v kontekstu desne politične opcije, kjer so nekateri razumniki njeni izraziti epigoni. Če si lastijo osamosvojitev, je to žalostno, saj je samostojna Slovenija plod prizadevanj slovenskega naroda v celoti! In ne tistih, ki so bili zaprti štirinajst dni! Desni in levi, vsi so ustvarili to državo. Žalostno je, da smo zapravili notranji moralno-etnični imperativ in duhovno razsežnost kot vrednoto osamosvojitve.«